Ekvilib Inštitut v luči nedavno sprejetega Nacionalnega akcijskega načrta Republike Slovenije za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu obsoja odločitev Ministrstva za infrastrukturo, da ne bo ukrepalo v primeru kršitev delavskih pravic s strani koncesionarja. 

28.1.2019 je bil na spletnem portalu RTV Slovenija objavljen članek z naslovom Ministrstvo o voznikih avtobusov: Obsojamo kršitev delavskih pravic, a ukrepali ne bomo, saj je sistem dober. Članek govori o odzivu Ministrstva za infrastrukturo na kršitve delavskih pravic s strani koncesionarjev, konkretno s strani podjetja Arriva. Ministrstvo sicer obsoja kršitve delavskih pravic, a meni, da bi bilo kakršnokoli sankcioniranje avtoprevoznika v neskladju z zakonodajo, prav tako bi bilo to v nasprotju z interesom javnosti, saj bi bila ogrožena pravica do javnega prevoza. Prav tako Ministrstvo navaja, da bi »vmešavanje v delovna razmerja med koncesionarjem in njegovimi zaposlenimi lahko pomenilo kršitev svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS«.

Ekvilib Inštitut obsoja neukrepanje in predvsem nerazumevanje koncepta družbene odgovornosti s strani Ministrstva za infrastrukturo v primeru kršitve delavskih pravic voznikov avtobusov. Takšno ravnanje ministrstva je v nasprotju s številnimi načeli in dokumenti, ki jih je Republika Slovenija sprejela in jih podpira. Družbena odgovornost se namreč ne konča pred vrati organizacije, temveč je ta odgovorna za svoje celotno vplivno območje.

Slovenija je v lanskem letu potrdila Nacionalni akcijski načrt Republike Slovenije za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu, prav tako pa preko sistema javnih naročil podpira uveljavljanje socialnih vidikov pri izbiri ponudnikov, s katerimi država vstopa v pogodbena razmerja.

Nacionalni akcijski načrt Republike Slovenije za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu med glavnimi tveganji za človekove pravice v Sloveniji opredeljuje diskriminacijo, različne oblike izkoriščanja zaposlenih ter negativne vplive na okolje. Družbena odgovornost se ne nanaša le na ravnanje organizacije, ampak je slednja poleg odgovornosti za svoje odločitve in dejavnosti v nekaterih primerih sposobna in primorana vplivati tudi na ravnanje drugih subjektov, s katerimi ima odnose – pri tem gre lahko za podizvajalce/koncesionarje/pogodbenike, pa tudi vse ostale deležnike, ki so v vplivnem območju oz. v vrednostni verigi organizacije (ISO 26000). To spoštuje tudi akcijski načrt, kjer je v načelu 6 jasno opredeljeno, da morajo države v svojih poslovnih odnosih z gospodarskimi subjekti spodbujati spoštovanje človekovih pravic. V tej smeri gre tudi Zakon o javnem naročanju, ki je začel veljati 1. aprila 2016 in sledi zakonodaji EU na tem področju, kjer je poseben in znatnejši poudarek namenjen vidikom socialne in okoljske politike. Spodbujanje človekovih pravic in družbeno odgovornost gospodarskih subjektov lahko v skladu z zakonom javni naročnik zasleduje z opredelitvijo posameznih razlogov za izključitev in pogojev za sodelovanje, pa tudi socialnih meril za oddajo javnega naročila že v okviru samega postopka javnega naročanja, kot tudi z različnimi pogodbenimi pogoji oz. določili.

V skladu z načeli družbene odgovornosti ter spoštovanja človekovih pravic bi tako Ministrstvo za infrastrukturo lahko in moralo odreagirati na takšne kršitve in se na primeren način odzvati preko v naprej opredeljenih mehanizmov.

Država je seveda primorana zagotavljati nemoten javni prevoz za vse uporabnike, vendar pravica do prevoza ni ena od temeljih človekovih pravic, niti ni kot takšna opredeljena v ustavi RS. Nasprotno pa so pravica do svobode izražanja, svoboda do sindikalnega združevanja in pravica do stavke vsem državljanom zagotovljene z ustavo. Javni prevoz res zmanjšuje okoljsko preobremenjenost ter prispeva k trajnostnemu razvoju, kljub temu pa je neprimerno zagotavljanje javne službe postavljati nad ustavne pravice z izgovorom, da se kršitve dogajajo manjšemu številu ljudi.

Prepričani smo, da je možno zagotoviti nemoten potniški promet na način, ki ne ogroža socialnih/delavskih pravic voznikov. Ministrstvo za infrastrukturo (in tudi vsa ostala ministrstva) bi moralo od vseh subjektov, s katerimi sodeluje (v tem primeru koncesionarjev) zahtevati, da spoštujejo ustavne in delavske pravice vseh svojih zaposlenih in tudi imelo vzpostavljene mehanizme prekinitve sodelovanja, v kolikor se izkaže, da temu ni tako. Koncesionarji namreč izvajajo storitve v imenu države, ta pa je tista, ki mora kot prva slediti načelom, ki jih je sama postavila.

Vir: Ekvilib Inštitut

Translate »