Ob analizi izida konference COP26 mnogi ugotavljajo, da je kozarec bodisi napol poln ali napol prazen. Toda ali ni še posebej napol prazen za Afriko? In ali je Evropa kaj prispevala k napolnitvi afriškega kozarca, se sprašuje komentatorka Hanne Knaepen  iz The European Centre for Development Policy Management (ECDPM).

Prilagajanju podnebnim spremembam je bila na COP26 posvečena resna pozornost. To je nekakšna zmaga za Afriko. Po drugi strani pa sedanje zagotavljanje podnebnih finančnih sredstev za prilagajanje ostaja nezadostno – za prilagoditev podnebnim spremembam bi bilo treba nameniti desetkrat več sredstev. Glas podnebno ranljivih držav je bil v Glasgowu slišan, ne pa tudi uslišan. V končni dokument ni bil vključen instrument za povrnitev škode.

Toda za Afriko je uspeh v podnebnih pogajanjih povezan tudi z iskanjem skupne zgodbe o tem, kaj zeleni prehod pomeni za vse afriške države. Gre za skupno prizadevanje za dosego cilja 1,5. Afriško skupno stališče o podnebnih spremembah postavlja na prvo mesto “prilagajanje” ter “izgubo in škodo” (skupaj z zahtevo, da morajo bogate države zmanjšati emisije). V skupno stališče pa ni vključeno vprašanje energije, saj o tem nimajo skupnega stališča.

Prevladujoča razprava o zelenem prehodu v Afriki se osredotoča na pravico do uporabe nafte in plina pri tem prehodu, kar dodatno otežujejo pereči izzivi, kot sta visoka rast prebivalstva in vse večja urbanizacija.

Komentatorka tudi opozarja, da se afriške države ne smejo zanašati samo na sredstva za podnebne spremembe, ki jih zagotavljajo mednarodni partnerji, temveč morajo tudi v največji možni meri mobilizirati lastna sredstva. To za najrevnejše države, zlasti kratkoročno, ni lahek cilj.

Toda poleg povečanega financiranja je pomembna tudi učinkovita izraba teh sredstev. Trenutno so podnebne spremembe skrb ministrstev za okolje, v prihodnje morajo biti integrirane v delo vseh vladnih uradov.

Komentar preberi v celotni na spletni strani ECDPM.

Translate »