Najboljše novice iz sveta 2025

❦ ❦ ❦

SLOGA – delujmo trajnostno, lokalno in globalno!

Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II  izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.

Prispevek SLOGA izdala digitalni časopis “Najboljše novice iz sveta” – zgodbe o solidarnosti in trajnostni prihodnosti je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Pred približno 10 leti so ameriški in bangladeški raziskovalci naleteli na uganko v oddaljenem podeželskem območju severno od Dake, glavnega mesta Bangladeša.

Ugotovili so, da je imelo 31 odstotkov nosečnic v krvi povišano raven svinca, ki je zelo strupena snov. Vendar raziskovalci niso mogli ugotoviti vira, saj v okolici ni bilo očitnih krivcev: ni bilo livarn, ki bi talile svinec, ni bilo tovarn, ki bi reciklirale stare svinčene baterije, osvinčen bencin pa je bil v Bangladešu že več let prepovedan. Testi so potrdili tudi, da na poljih niso bili uporabljeni pesticidi s svincem. Območje je bilo tako revno, da hiše niso bile pobarvane, kar je izključilo svinčene barve, ki se na nekaterih območjih še vedno uporabljajo.

»Težko je bilo ugotoviti, kako je svinec prišel v telesa žensk,« je v telefonskem pogovoru iz Dake povedal Musa Baker. Je raziskovalni preiskovalec v mednarodni zdravstveni in raziskovalni organizaciji icddr,b v Bangladešu in je specialist za primere nevarnega onesnaževanja. Skupaj s kolegi in raziskovalci iz Univerze Stanford je preiskoval vir onesnaženja s svincem.

Ko v okolici niso našli vira, so svojo pozornost usmerili na domove žensk – morda je svinec prihajal iz notranjosti hiše?

»Opazovali smo dnevne rutine žensk, opravili intervjuje z družinskimi člani in zbrali vzorce iz njihovih domov za testiranje, vključno z rižem, zemljo, vodo, kovinskimi pločevinkami in škatlami za shranjevanje hrane, tradicionalnimi zdravili in začimbami,« je pojasnil Musa Baker. »Osredotočili smo se na kurkumo, ki jo mnogi ljudje v Bangladešu uporabljajo pri kuhanju trikrat na dan.«

Izkazalo se je, da je bila kurkuma že prej povezana z zastrupitvami s svincem v več zahodnih državah – in pogosto je bila le-ta uvožena iz Bangladeša. Šele po podrobnih testih pa so raziskovalci lahko dokončno ugotovili, da je bila kriva ta rumena začimba.

»Uporabili smo izotopske teste, ki so dokazali, da je svinec v določeni ženski izviral iz točno določenega paketa kurkume,« je povedal Musa Baker. »Torej ni bilo nobenega dvoma.«

To je bil prvi korak v preiskavi zakaj je bil v kurkumi svinec – in v reševanju velike krize javnega zdravja.

»Tihi morilec«

Najprej nekaj besed o nevarnostih zastrupitve s svincem.

Svinec je izredno strupena kovina, ki ljudem poškoduje krvni obtok, prebavila, krvotvorne organe in živčni sistem. Kopiči se v več delih telesa – možganih, jetrih, ledvicah, kosteh in zobeh – in že majhna količina je nevarna.

»Ni varne ravni izpostavljenosti svincu,« pravi Musa Baker.

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) ocenjuje, da zastrupitev s svincem vsako leto ubije 1,5 milijona ljudi, predvsem zaradi bolezni srca in ožilja. Vendar je zaradi pomanjkljivih podatkov težko določiti točen obseg vpliva. Na primer, vodja oddelka za upravljanje onesnaževanja Svetovne banke ocenjuje, da naj bi bila zastrupitev s svincem odgovorna za približno 5,5 milijonov smrti letno – približno petkrat toliko kot malarija in HIV/AIDS skupaj. Čeprav točna nevarnost svinca ostaja negotova, ni dvoma, da je svinec eden od glavnih povzročiteljev smrti.

Hkrati svinec ovira razvoj možganov pri otrocih in zarodkih, pojasnjuje Musa Baker.

»Svinec lahko pri otrocih povzroči hude nevrološke in kognitivne poškodbe,« pravi.

Raziskave kažejo, da je zastrupitev s svincem kriva za to, da otroci po celem svetu izgubijo skupno milijone IQ točk – kar tudi znatno vpliva na njihove zaslužke in priložnosti v prihodnosti. Prav tako povzroča vedenjske težave, povečano dovzetnost za okužbe in večje tveganje za kronične bolezni kasneje v življenju, kar na dolgi rok ogroža njihovo dobrobit in življenjske priložnosti, pojasnjuje Syeda Nurunnahar, antropologinja in, tako kot Musa Baker, raziskovalna preiskovalka v skupini za onesnaženje s svincem v organizaciji icddr,b.

Eliminacija svinca je zato izredno pomembna. Osvinčen bencin je bil nekoč eden največjih virov onesnaženja s svincem. Nato pa je Japonska leta 1986 začela val prepovedi; Alžirija pa je bila zadnja država, ki je leta 2021 prepovedala osvinčen bencin. Vendar je svinec še vedno prisoten v mnogih izdelkih – od barv in kozmetike do elektronskih odpadkov in starih svinčenih baterij – zlasti v državah v razvoju s slabim nadzorom nad onesnaževanjem.

Lesketajoča se rumena barva

Kako pa je svinec pristal v kurkumi v Bangladešu?

Preiskovalna ekipa se je poglobila v zadevo. Prvi korak je bil ugotoviti, kako široko se je razširilo onesnaženje s svincem. Anonimno so kupili vzorce kurkume na lokalnih tržnicah začimb in na veleprodajnih tržnicah ter jih testirali.

Skoraj polovica vzorcev je vsebovala svinec.

Raziskovalci so bili šokirani. Začeli so kartirati industrijo kurkume v Bangladešu in se kmalu osredotočili na severozahodni del države, kjer je bilo tveganje onesnaženja s svincem največje. Obiskali so in opravili intervjuje z udeleženci v industriji – kmeti, trgovci na debelo, trgovci z začimbami, mlinarji – in zbrali vzorce z mlinarskih tal ter vzorce krvi delavcev. Tukaj so našli še več svinca – in odkrili javno skrivnost industrije kurkume.

Najbolj cenjena lastnost kurkume je njena živo rumena barva, ki popestri karije, daale in nešteto drugih jedi po vsej Južni Aziji, kjer se že tisočletja uporablja pri kuhanju, kot barvilo za tekstil, v kozmetiki in kot tradicionalno zdravilo. Na Danskem je kurkuma sestavina, ki daje danskemu kariju njegovo značilno rumeno barvo. Barva je torej osrednjega pomena.

Raziskovalci so odkrili, da so v več mlinih za brušenje dodajali kemikalijo, imenovano svinčev kromat – ki se običajno uporablja v poceni barvah in za barvanje plastike – da bi okrepili rumeno barvo. Kot namiguje ime, je glavna sestavina svinec.

»Ugotovili smo, da se je vse to začelo leta 1988,« pravi Syeda Nurunnahar.

Tisto leto so bile monsunske padavine nenavadno močne, pojasnjuje, in je voda uničila letino kurkume. Korenine so postale temne in sive, dež pa je preprečil, da bi jih lahko posušili na soncu, kot običajno. Kurkuma ni več izgledala kot naravno rumena začimba, ki so jo kupci pričakovali.

»Kupci kurkumo ocenjujejo po barvi,« pravi Syeda Nurunnahar.

»Zato so nekateri mlini za brušenje poskusili korenine obarvati s ‚peurijem‘«, kar je lokalno ime za svinčev kromat. Obdelana kurkuma je po zmletju v prah zasijala izjemno živo rumeno.

Prodaja je nato strmo narasla.

Metoda se je hitro razširila.

Naslednji korak

Raziskovalci iz Stanforda in organizacije icddr,b so torej razvozlali uganko presenetljive zastrupitve s svincem, ki so jo odkrili v oddaljenem podeželskem območju severno od Dake.

A to je bila šele prva faza.

Obseg problema je bil veliko večji, kot so raziskovalci sprva mislili – ni šlo le za lokalno onesnaženje iz ene same talilnice svinca. Namesto tega je šlo za onesnaženje v velikem delu industrije, ki proizvaja začimbo, ki jo milijoni ljudi uživajo večkrat na dan. Ustaviti uporabo peurija je bila zato njihova glavna prioriteta, pravita dva bangladeška strokovnjaka za onesnaževanje.

Raziskovalci so svoje ugotovitve predložili bangladeškim organom za varnost hrane, da bi ustavili prodajo zastrupljene začimbe.

»Te organi so problem vzeli zelo resno,« pravi Musa Baker.

Skupaj so razvili tridelni načrt:

1. Obvestiti potrošnike, da je uživanje obarvane kurkume izredno nevarno, zato da bi zmanjšali povpraševanje.
2. Osveščati industrijo kurkume, da so njihove metode tako nevarne in nezakonite.
3. Povečati inšpekcije in naložiti visoke globe mlinom in trgovcem z začimbami, ki proizvajajo ali prodajajo s svincem kontaminirano kurkumo.

Le dva dni po sestanku so oblasti izdale izjavo, v kateri so onesnaženje s svincem razglasile za nevarno, nezakonito in kaznivo z globami in zaporom. Natisnili so 50.000 izvodov letaka in ga razobesili na velikih tržnicah z začimbami, lokalni mediji pa so intenzivno poročali o kontaminaciji. Vsaj šest radijskih in televizijskih postaj je preiskovalo primer.

Kampanja ni le povzročila strmega padca povpraševanja, ampak je tudi spodbudila politike, vključno s predsednikom vlade, da so obljubili nadaljnje ukrepe in izvrševanje le-teh.

Ko so raziskovalci in organi za varnost hrane povabili ključne predstavnike industrije na informativna srečanja o nevarnostih uporabe svinčevega kromata, so ugotovili, da je nevednost zelo razširjena.

»Mnogi niso imeli pojma o tveganju za zdravje,« pravi Musa Baker. »Nekateri so zastrupljeno kurkumo uporabljali za kuhanje doma in so bili pretreseni.«

Vendar pa prizadevanja niso bila omejena le na izobraževanje. Strokovnjaki so organom za varnost hrane predstavili nove hitre naprave za testiranje. Hkrati so organi na nekaterih večjih tržnicah uvedli mobilno sodišče, ki je lahko takoj sprožilo pravne postopke brez običajne birokracije, če so inšpektorji z novimi napravami odkrili kontaminirane začimbe. Sodišče je hitro izreklo visoke globe prodajalcem, ki so še vedno prodajali kurkumo s svincem. Na stotine kilogramov obarvane začimbe je bilo zaseženih in uničenih.

Začimbe brez svinca

Na splošno je bila to zelo učinkovita intervencija na področju javnega zdravja.

Leta 2021, šestnajst mesecev po začetku nadzora organov, je skupina ponovno preiskala industrijo, da bi ocenila rezultate.

Prej so v skoraj tretjini polirnic našli fizične znake uporabe svinčevega kromata – zdaj jih ni bilo več nikjer. Ko so prvič odkrili onesnaženje, je 47 odstotkov anonimno kupljenih vzorcev začimb na trgu vsebovalo svinec – zdaj ga ni vseboval noben. Raven svinca v krvi delavcev v polirnicah se je znižala v povprečju za 30 odstotkov.

Raziskovalci pravijo, da so izobraževanje javnosti, politična in medijska pozornost, globe in hitrejše inšpekcije z novimi napravami dobro delovali.

»Hitri ukrepi in globe so industriji pokazali, da so posledice resne. Začimbe so barvali, da bi prodali in zaslužili več, vendar tega zaradi tveganja glob ni bilo več finančno smiselno nadaljevati,“ pojasnjuje Syeda Nurunnahar.

Oblasti in organizacija icddr,b so od takrat nadaljevali z naključnim testiranjem in na srečo svinčevega kromata ni več v kurkumi.

Preiskovalna ekipa si zdaj prizadeva za vzpostavitev bolj trajnih kontrol v Bangladešu, da bi zagotovila, da svinec tudi v prihodnje ne bo prisoten – vendar organom za varnost hrane v tej revni državi primanjkuje sredstev za to.

Raziskovalci so ponosni, da jim je uspelo odpraviti onesnaženje kurkume in da so njihova prizadevanja še naprej učinkovita.

»Vidimo, da imajo naše raziskave lahko ogromen vpliv,« pravi Syeda Nurunnahar, »in že zdaj izboljšujejo javno zdravje in varnost v Bangladešu. Ta primer je močan opomnik, zakaj so raziskave pomembne.«

»V boju proti onesnaženju s svincem imamo še veliko dela pred sabo,« pravi Musa Baker, »vendar se počutim zelo srečen, da smo z našim delom odstranili toliko svinca iz prehranskega sektorja. Konec koncev gre za začimbe, ki jih uživajo tudi moja družina in otroci.«

❦ ❦ ❦

SLOGA – delujmo trajnostno, lokalno in globalno!

Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II  izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.

Prispevek Kako je Bangladeš obvaroval otroke pred svincem je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

V Srednjem kraljestvu še vedno vlada »Kralj Premog«.

Delčki premoga so eden največjih povzročiteljev podnebne krize, saj je premog najbolj onesnažujoče gorivo. Več kot polovica kitajske električne energije prihaja iz premoga, milijoni Kitajcev delajo v premogovnikih in premogovnih elektrarnah, kitajske emisije pa se iz leta v leto povečujejo. Lani so te elektrarne v ozračje izpustile rekordno količino toplogrednih plinov: 5,2 milijardi ton CO₂.

A prestol pod kitajskim premogom se počasi začenja majati. Država ni le največja svetovna proizvajalka premoga, ampak tudi zelene energije. Širitev sončnih panelov in vetrnih turbin poteka v neverjetnem tempu – proizvodnja se je v petih letih skoraj potrojila, letos poleti pa je Kitajska že dosegla svoj cilj za povečanje zelene energije do leta 2030, šest let pred načrtovanim rokom. Ta hitra rast pomeni, da se poraba premoga sooča s dolgoročnim upadom v energetskem sektorju.

Muyi Yang, strokovnjak za kitajski energetski sektor in višji analitik v Ember, mednarodni neodvisni skupini strokovnjakov v energetiki, pravi:

»Kitajska premogovna energija je na prelomni točki,« pravi iz Avstralije, kjer dela. »Zelo verjetno je, da se bo poraba premoga v tem desetletju začela dolgoročno zmanjševati. Nekateri analitiki celo pričakujejo, da bi se prelomnica lahko zgodila že leta 2025.«

Nove številke skupine Ember kažejo, da je poraba premoga zaradi rasti zelene energije poleti že tri mesece zapored padala. To je prvi trajajoč upad porabe od strogih ukrepov zaradi covida-19, ki so močno zmanjšali gospodarsko aktivnost in emisije. Ni še jasno, če se bo nadaljeval tudi dolgoročno, vendar Muyi Yang pričakuje, da se bo to zgodilo v naslednjih petih do šestih letih.

Medtem pa analiza kaže, da so se skupne emisije toplogrednih plinov na Kitajskem v drugem četrtletju 2024 zmanjšale za en odstotek – prvi četrtletni upad od covida.

Premog od bronaste dobe

Najstarejši arheološki dokazi sistematične proizvodnje premoga na svetu izvirajo iz severozahodne Kitajske, kjer so ljudje iz bronaste dobe v današnji regiji Šindžang pred 3600 leti kopali premog iz srednjeazijskih hribov.

Premog tako že več tisočletij poganja Kitajsko. Bil je ključnega pomena za gospodarski razvoj nove moderne kitajske države v začetku 20. stoletja. Imel je osrednji pomen za industrializacijo komunistične Kitajske. V skladu z Prvim petletnim načrtom kitajskega vodje Mao Cetunga se je letna proizvodnja premoga iz rudnikov podvojila na 131 milijonov ton.

V sodobnem kitajskem energetskem sistemu 131 milijonov ton premoga ni veliko – enako je količini, ki jo je Kitajska lani izkopala vsakih deset dni. Skupno je država v letu 2023 proizvedla 4,7 milijard ton, kar je malo več kot polovica svetovne proizvodnje premoga.

Premog se ne uporablja le za proizvodnjo elektrike, ampak tudi za pogon neštetih tovarn in industrijskih procesov, kot sta proizvodnja jekla in cementa. Toda premog, ki se uporablja za proizvodnjo električne energije, je najlažje nadomestiti – z energijo iz sončnih panelov, vetrnih turbin, jedrskih elektrarn in hidroelektrarn. Kljub temu ostaja velik izziv, ker so količine ogromne: skoraj desetina svetovnih emisij toplogrednih plinov je posledica proizvodnje električne energije iz premoga na Kitajskem.

Zato je zeleni prehod kitajskega energetskega sektorja ključnega pomena za globalni boj proti podnebnim spremembam.

Rekordno črna, rekordno zelena Kitajska

»Kitajski energetski sektor in razvoj zelene energije se na prvi pogled zdita skoraj protislovna,« pravi Muyi Yang iz skupine Ember.

»Kitajska vsako leto postavlja nove rekorde na področju zelene energije in je odgovorna za večino svetovne rasti obnovljive energije. Hkrati pa ima Kitajska največ premogovnih elektrarn na svetu in gradi največ novih premogovnih elektrarn.«

Pojasnjuje, da je Kitajska lahko vodilna sila tako na področju črne kot tudi zelene električne energije, zaradi ogromnega razvojnega procesa, v katerem se država še vedno nahaja. Industrializacija Kitajske je bila ogromna – najhitrejša in največja v svetovni zgodovini – in Kitajska zdaj proizvede več kot naslednjih osem največjih gospodarstev skupaj, je na podlagi podatkov Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) v začetku tega leta zapisal znani ekonomist Richard Baldwin. Hkrati je Kitajska po podatkih Svetovne banke dosegla največje zmanjšanje revščine v zgodovini: v zadnjih štirih desetletjih se je 800 milijonov Kitajcev rešilo iz skrajne revščine.

Tako zmanjšanje revščine kot hitra industrializacija zahtevata energijo. Veliko energije.

»V petih letih je povpraševanje po električni energiji na Kitajskem naraslo za približno toliko, kolikor znaša celotna indijska proizvodnja električne energije,« pravi Muyi Yang.

Pojasnjuje, da se kitajska vlada ne želi zavezati k takojšnjemu opuščanju premoga, saj bi to pomenilo močno odvisnost od obnovljivih virov energije – ki so dobesedno odvisni od vetra. Kitajski politiki pa nad vsem dajejo prednost zanesljivosti. Huda suša je na primer lani zmanjšala proizvodnjo mnogih hidroelektrarn, zato je bilo treba za nadomestilo povečati proizvodnjo premogovnih elektrarn.

Najprej zgraditi zeleno, potem odpraviti črno energijo

»Predsednik Ši Džinping pravi, da je treba ‚najprej zgraditi, potem odpraviti‘, kar pomeni, da je treba zgraditi zeleno energijo, preden se postopno opusti črna energija. Tradicionalno velja prepričanje, da se mora zelena energija izkazati kot zanesljiva, preizkušena tehnologija,« pravi Muyi Yang.

Vendar pa verjame, da je Kitajska zdaj zgradila toliko zelene energije in da je le-ta dokazala svojo uporabnost, da zdaj vstopamo v obdobje, ko se bo poraba premoga začela zmanjševati.

Poudarja ne le naraščajoče število mesecev, v katerih se je poraba premoga dejansko zmanjšala, ampak tudi drastično zmanjšanje odobritev novih premogovnih projektov v prvih šestih mesecih leta 2024 v primerjavi s prejšnjima dvema letoma. Predsednik Ši Džinping je tudi napovedal, da se bo poraba energija začela zmanjševati med leti 2025 in 2030.

Več kot sončna in vetrna energija

Ko bo na Kitajskem prišlo do prelomne točke za premog, bo za trajno in hitro zmanjšanje porabe potrebno več kot le rast zelene energije, pravi Muyi Yang.

Premogovne elektrarne niso le del energetskega sistema – so del še veliko večjega premogovnega ekosistema v Kitajski.

»Premog je ogromen in njegov vpliv je veliko večji od električne energije, ki jo proizvaja,« pojasnjuje. »Obstajajo energetska podjetja, ki so lastniki elektrarn, celoten rudarski sektor, ki zaposluje milijone ljudi, mreža logističnih in transportnih podjetij, ki skladiščijo in prevažajo premog, industrije, ki uporabljajo premog za proizvodnjo kemikalij, podjetja, ki proizvajajo bagre, tovornjake in peči za elektrarne, in tako naprej.«

To pomeni tudi, da je v igri veliko delovnih mest in veliko denarja. Zeleni prehod lahko ustvari nova delovna mesta, vendar če ne zaposluje istih ljudi ali na istih mestih, lahko to povzroči odpor v populaciji. Preprosto povedano, odpuščenemu rudarju ali tovornjakarju v Notranji Mongoliji morda ne bo pomagalo, da se na strehe skladišč v Šanghaju namestijo sončne celice, ali da se v Rumeno morje postavijo vetrne turbine.

Priprava na družbeno-gospodarske posledice

»Da bo prehod učinkovit, se je treba pripraviti na družbeno-gospodarske posledice drastičnega zmanjšanja uporabe premoga,« pravi Muyi Yang.

Potrebna je širša razprava, ne le več vetrnih turbin in sončnih celic. Pomembna bodo industrijska politika, regulacije, nova delovna mesta v nekdanjih premogovnih regijah in lastniška struktura v sektorju.

»To je zelo zapleten industrijski sistem, ki ga bo treba spremeniti,« pravi Muyi Yang.

Poudarja, da nima recepta za učinkovit prehod. Predvsem želi poudariti potrebo po širši razpravi.

Kljub temu vidi razloge za upanje. Vse več mesecev se zmanjšuje poraba premoga, rast zelene energije je ogromna, kitajska centralna vlada pa se je zavezala zelenemu prehodu.

Poleg tega lahko Kitajska pridobi dragocene izkušnje pri opuščanju premoga, kar bi v prihodnosti lahko koristilo drugim gospodarstvom, odvisnim od premoga, kot so Vietnam, Indonezija in Filipini.

»Ta prehod od premoga je izredno zapleten. Nobena država v razvoju ga še ni izvedla, ker je treba prenoviti celoten sistem,« pravi Muyi Yang.

»Upajmo pa, da bo Kitajska lahko pomagala ustvariti vzorec, kako to storiti.«

❦ ❦ ❦

SLOGA – delujmo trajnostno, lokalno in globalno!

Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II  izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.

Prispevek Prestol Njegove visokosti Premoga se zatrese je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Najhuje je na odročnih podeželskih območjih, kjer razmočene in neprevozne ceste pogosto onemogočajo dostavo zdravil, sanitetnega materiala in drugih nujnih pripomočkov. V takšnih razmerah lahko vsaka zamuda pomeni izgubljeno življenje.

Da bi premostili te razdalje, so na pomoč priskočili droni. Ti omogočajo hitro, zanesljivo in okolju prijazno dostavo sanitetnega materiala in zdravil tudi v najbolj odročna naselja. V enem izmed distribucijskih centrov na jugu države, ki ga je s pomočjo donatorjev vzpostavil Sklad Združenih narodov za prebivalstvo (UNFPA), so pripravljene škatle z zdravili, porodnimi paketi in drugo nujno opremo. Ko iz oddaljene vasi prispe prošnja za pomoč, zaposleni v nekaj minutah pripravijo pošiljko in jo naložijo na dron.

Letalnik, ki ga je za UNFPA razvilo slovensko podjetje ElevonX, se dvigne v zrak in s hitrostjo do 85 kilometrov na uro preleti tudi do 100 kilometrov oddaljene vasi. V paketih, težkih do pet kilogramov, prinaša življenjsko pomembna zdravila in pripomočke za matere in njihove novorojenčke. Po natančnem spuščanju pošiljke s padalom se dron samodejno vrne v distribucijski center, pripravljen na naslednjo misijo.

Projekt predstavlja odličen primer, kako lahko inovativna tehnologija in mednarodno sodelovanje – v tem primeru s pomočjo slovenskega znanja – neposredno rešujeta življenja in izboljšujeta dostop do zdravstvene oskrbe v eni najranljivejših držav sveta.

Slovenski podpis v afriški zgodbi

Slovenija s svojimi projekti razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči pomembno dopolnjuje dejavnosti agencij Združenih narodov, zlasti na področju izobraževanja in zagotavljanja prehranske varnosti. Prek Slovenske karitas izvaja več projektov v okolici glavnega mesta Antananarivo, kjer že več desetletij najranljivejšim prebivalcem pomaga slovenski misijonar Pedro Opeka.

Eden najvidnejših dosežkov tega sodelovanja je nova šola v kraju Bemasoandro, namenjena približno 550 otrokom. Šolo je letos slovesno odprla predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar, ki je ob tej priložnosti predala tudi materialno pomoč – med drugim šolske potrebščine, medicinsko in športno opremo, orodje ter večnamenski kombi, zbran s pomočjo donacij slovenskih podjetij in posameznikov.

Poleg gradnje šole je Slovenija v okviru projekta zagotovila šolsko malico za več kot 5.300 otrok, ki obiskujejo šole v okviru humanitarnega združenja Akamasoa, pod vodstvom misionarja Opeke. V preteklih letih je Slovenija prispevala tudi k izgradnji učilnic, nakupu šolskih potrebščin, paketov hrane in zdravil, s čimer pomembno prispeva k izboljšanju življenjskih pogojev otrok in družin na Madagaskarju.

Vir:

❦ ❦ ❦

SLOGA – delujmo trajnostno, lokalno in globalno!

Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II  izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.

Prispevek Droni rešujejo življenja mater in novorojenčkov na Madagaskarju je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Gora Taranaki ni edina lokacija v Novi Zelandiji, ki je pridobila status pravno osebe. Tudi reka Whanganui in deževni gozd Te Urewera sta jo dobila.

Foto: Ethan Brooke na Pexels.

Prepustimo se za trenutek domišljiji.

Poskusite si predstavljati sodno dvorano. Sredi sobe stoji lesena klop. Močno škripa, ker na njej sedi ogromna pojava. Ni oseba, ampak gora – ogromna, poraščena z mahom, jelke na njenem hrbtu, in kup snega na njenem vrhu. Po njenih pobočjih padajo slapovi. Gora je žalostna, ker je bila poškodovana.

Gorina odvetnica sedi ob njej. Odkašlja se, pred seboj razporedi papirje in reče:

»Predloženo jasno dokazuje, da so bile kršene pravice gore. Njene reke se dušijo z umazanijo. Njena pobočja so bila razdejana, zdaj pa so izginili tudi njeni starodavni gozdovi.“

Nazaj v realnost.

Čeprav se morda zdi nekoliko nenavadno, da bi nekdo lahko kršil pravice gore, to v resnici ni tako daleč od resničnosti – in seveda ne govorimo o dejanski gori, ki sedi na klopi v sodni dvorani, ampak o dejstvu, da se lahko kršijo pravice narave in da ljudi lahko zaradi tega pokličejo pred sodišče.

Januarja so bile namreč novozelandski gori Taranaki Maunga podeljene enake pravice kot osebi.

Na splošno to pomeni, da si nihče ne mora gore lastiti in da zato nihče nima pravice do njenih virov. Drugače povedano, če ljudje ali podjetja kršijo pravice gore – na primer, tako da vrtajo po njej in iščejo kovine – se proti njim lahko sproži pravni postopek.

Novozelandska gora pa ni edini del narave, ki je bil priznan kot pravna oseba. V zadnjih 20 letih je pravna osebnost bila dodeljena v 49 takšnih primerih. To vključuje vse, od celotnih ekosistemov na Nizozemskem, reke v Kanadi, gozda na Novi Zelandiji, do celo posamezne rastline v Združenih državah.

Naravi je nujno potrebno podeliti posebne pravice, trdi Karen Morrow, profesorica okoljskega prava na Univerzi Swansea v Walesu, ki se že več kot 15 let ukvarja s konceptom pravic narave.

»To je orodje,« poudarja. »Samo eno od koristnih orodij, ki jih pravniki imamo za zaščito okolja.«

Primer Los Cedros

Karen Morrow nas usmeri na pomemben sodni postopek, ki se je pred nekaj leti odvil v Ekvadorju. Ekvador je pravzaprav leta 2008 naravi podelil pravice – in to je obrodilo sadove.

Leta 2017 je ekvadorska vlada rudarskim podjetjem podelila dovoljenje za izkopavanje bakra in zlata v gozdu Los Cedros v severozahodnem Ekvadorju.

Toda Los Cedros se razlikuje od drugih gozdov. Ima osupljivo biotsko raznovrstnost. Tam živi vse od gliv in redkih orhidej do medvedov in 400 različnih vrst ptic. Mnoge od teh rastlinskih in živalskih vrst so endemične, kar pomeni, da ne živijo nikjer drugje na svetu – in nekatere od njih so ogrožene.

Zato je skupina ljudi takoj ukrepala, ko so slišali za odločitev vlade. V imenu Los Cedros so vložili tožbo proti rudarskim podjetjem. Primer je prišel vse do vrhovnega sodišča, ki je leta 2021 izdalo končno odločitev. Po dolgem in težkem boju je zmagala narava. Sodniki so razsodili, da bi rudarjenje kršilo pravice gozda, podjetja pa so morala sprejeti poraz in opustiti svoje načrte. Podjetja so območje zapustila v 10 dneh, vse nadaljnjo rudarjenje pa je bilo prepovedano.

Te pravice torej igrajo preventivno vlogo, pojasnjuje Karen Morrow. Lahko preprečijo ljudem, podjetjem in državam, da bi škodovali naravi.

Vendar en zakon ne more na hitro rešiti vsega.

»Noben posamezen zakon sam po sebi ne bo rešil vsega, ampak bo prispeval k širši sliki in bo majhen del večje rešitve za podnebno krizo, onesnaževanje in izgubo biotske raznovrstnosti,« pojasnjuje Karen Morrow.

Spreminjanje skozi čas

Podeliti naravi pravice ni nov koncept. Avtohtona ljudstva, kot so Maori v Novi Zelandiji, že stoletja verjamejo, da bi morala biti narava enako zaščitena kot ljudje in podjetja. Maori imajo celo pregovor, ki pravi: »Jaz sem reka in reka je jaz.« Z drugimi besedami, verjamejo, da reke in ljudi ni mogoče ločiti, zato je dobrobit reke enaka njihovi lastni dobrobit.

Toda šele leta 1972, ko je profesor prava Christopher Stone napisal knjigo Naj drevesa imajo pravice? (Should Trees Have Standing?), je ideja prešla iz misli na papir – in prav ta knjiga je Karen Morrow spodbudila, da se je osredotočila na okoljsko pravo.

»Stone se je spraševal, zakaj naj narava ne bi imela pravic. Pravice so tisto, kar ljudje določimo, da so. Imetniki pravic niso vedno bili enaki. Nekoč ženske in temnopolti ljudje niso imeli zakonskih pravic – in to se je spremenilo,« pojasnjuje.

Pravice torej niso vklesane v kamen, ampak se lahko razvijajo skupaj z družbo. Kljub temu se ideja o priznanju narave kot pravne osebe morda sliši nekoliko nenavadno. Tako meni večina ljudi, ki niso pravniki, pravi Karen Morrow.

»Seveda moraš biti človek, da imaš pravice, pravijo. Ampak to ni res. Podjetja imajo na primer pravice,« pojasnjuje.

Po njenem mnenju pravice obstajajo za zaščito ranljivih pred močnimi silami – kot so podjetja, države ali vplivni posamezniki – ki lahko povzročijo škodo. Ko gre za naravo, je to lahko rudarsko podjetje, ki oropa goro vseh njenih edinstvenih mineralov.

Toda gora ne more poklicati svojega odvetnika, če nekdo prestopi mejo – kaj naj se torej stori?

Karen Morrow primerja to situacijo z ljudmi z demenco. Čeprav ne morejo uveljavljati svojih pravic, jih zakon še vedno varuje preko skrbnika. Enako velja za reke in gozdove, pojasnjuje.

Bistvo podelitve pravic naravi je torej v tem, da morajo imeti ljudje možnost vložiti tožbe v imenu narave, če so njene pravice kršene. Ponekod specifično določeni posamezniki, drugod pa vsi ljudje, lahko zahtevajo spoštovanje pravic narave.

Ko se krši narava

Čeprav ideja o pravicah narave ni nova, je minilo več desetletij, preden se je uresničila.

Prvič se je to zgodilo leta 2008, ko je Ekvador spremenil svojo ustavo, tako da je naravi v državi podelil enake pravice kot ljudem.

Toda kako se lahko pravice narave kršijo?

»Na primer, pravice reke lahko kršite z izkopavanjem proda iz njenega dna, kar spremeni njen tok. To povzroči motnje tudi v njenem ekosistemu. Reko lahko onesnažimo do mere, ki je ne more prenesti. Njen tok lahko spremenimo tako, da jo izravnamo in odstranimo njene zavoje in meandre,“ pojasnjuje.

Tudi na primer gradnja smučišča na gori lahko krši njene pravice, saj je za to treba posekati stotine dreves – dreves, ki delujejo kot pljuča planeta, saj absorbirajo ogromne količine CO₂.

Lahko izboljša stanje

Vedno več naravnih območij dobiva pravno osebnost. Toda ali te pravice dejansko zagotavljajo, da se z naravo ravna pravilno?

Jasnega odgovora ni, pravi Karen Morrow.

»Lahko izboljša stanje. Odvisno pa je od konkretnih okoliščin. Vendar lahko vidimo, da na mestih, kjer pravice narave obstajajo, ljudi spodbudijo, da pred dejanjem razmislijo. Na primer, podjetje, ki planira dejavnost, ki bi lahko vplivala na zaščiteno naravo, bo drugače razmišljalo o tem, kako jo izvesti – morda bo našlo druge načine, ki so boljši ali manj uničujoči,“ pojasnjuje.

Tako kot v zgornjem primeru Los Cedros lahko pravice narave preprečijo dejanja, ki ji škodujejo. Vendar obstajajo tudi primeri iz drugih krajev, kjer pravice še niso imele učinka. Reka Ganges v Indiji je bila leta 2017 priznana kot pravna oseba, vendar njene vode ostajajo močno onesnažene.

Po drugi strani pa novejša študija kaže, da so ekvadorski sodniki in odvetniki sčasoma postali bolj seznanjeni s pravicami narave in so zato v sodnih postopkih bolj naklonjeni naravi. Morda bomo torej v prihodnosti videli več tožb, ki bodo odločene v korist narave.

Priznanje pravic narave še zdaleč ni končano. Karen Morrow pričakuje, da se bo v prihodnjih letih še bolj razširilo.

»Pravice narave so ideja, ki obstaja že dolgo časa, vendar zdaj zagotovo dobivajo veliko več podpore. Pojavlja se po vsem svetu in sploh ne bi bila presenečena, če bi na tem področju videli še več razvoja,« poudarja.

❦ ❦ ❦

SLOGA – delujmo trajnostno, lokalno in globalno!

Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II  izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.

Prispevek Kontaktirala vas bo moja odvetnica! Pozdrav, Narava je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Rojstvo otroka – od brezupnosti do čudeža v Maliwi

Rodi se afriški otrok. Rodi se v Tanzaniji. »Verjetnost, da bo otrok preživel, je majhna,« pravi moški glas v danščini med posnetkom v živo, ki prikazuje jokajočega novorojenčka, ki je pravkar prišel na svet v gorski vasi Maliwa v Tanzaniji. Tako se začne dokumentarec DR Rojstvo otroka iz leta 1987.

Ob posnetkih otrok z muhami okoli oči so danski gledalci izvedeli, da v Maliwi otroci umirajo zaradi pogostih bolezni, kot so driska ali celo prehlad, oslabljeni zaradi podhranjenosti. Vaščani so bili več mesecev iz leta lačni ter se prehranjevali s koreninami in listi, ko je pošla letina. Niso imeli dostopa do čiste vode. Živeli so v glinenih hišah s slamnato streho, moški pa so bili več mesecev naenkrat odsotni za dninarsko delo. Povsod so šli peš – v vasi ni bilo niti enega kolesa.

Filmsko ekipo je v Maliwo pripeljal danski raziskovalec razvoja Esbern Friis-Hansen, ki je v začetku 80. let prejšnjega stoletja proučeval življenjske razmere v enem najrevnejših in najtežje dostopnih območij Tanzanije.

Danes se je vrnil z Najboljšimi novicami iz sveta. Maliwa danes skriva majhen čudež, o katerem je slišalo le malo Dancev. V zadnjih 40 letih se je revščina zmanjšala – z 85 odstotkov leta 1987 na 25 odstotkov danes. Vas ima svojo zdravstveno kliniko, umrljivost otrok v regiji pa se je od preloma tisočletja zmanjšala za več kot 70 odstotkov. Šolanje je, tako kot v preostali Tanzaniji, brezplačno, otroci, ki opravijo izpite, pa lahko nadaljujejo šolanje na srednji šoli v bližnjem mestu.

Kaj pa se je zgodilo z deklico, ki jo je ob rojstvu posnela danska televizijska ekipa? Odpravili smo se, da jo poiščemo.

________________________________________

Pravkar smo prispeli iz večjega trgovskega mesta Njombe, oddaljenega 120 kilometrov, in na prvi pogled je bilo čudež v Maliwi težje opaziti, kot smo si to predstavljali.

»Če priletite neposredno iz Kopenhagna in pristanete tukaj, bi še vedno mislili, da so ljudje revni,“ pravi Esbern Friis-Hansen. Hodi po glavni ulici Maliwe – luknjasti makadamski cesti, ob kateri stoji okoli 20 majhnih trgovin in nekaj gostiln. Zvočnik predvaja Afrobeat glasbo, par mladih moških pa dirka z motornimi kolesi.

V bližini se je zbrala skupina radovednih otrok v umazanih majicah in obrabljenih sandalah, z lizikami v rokah.

»Njombe doživlja hiter gospodarski razvoj. Tam lahko kupite vse. Maliwa je v primerjavi še vedno revno območje, toda tudi tu se je veliko spremenilo. Tisti z največ denarja imajo zdaj motorje, televizorje in okna. Vsi imajo na svojih hišah pločevinaste strehe in dostop do čiste pitne vode,« razloži Friis-Hansen.

»V 80. letih si veljal za bogatega, če si imel hišo iz opek. Danes pa so kriteriji, če imaš okna, sončne celice, televizor in tekočo vodo,“ nadaljuje.

________________________________________

Afriška deklica, ki je preživela

V Maliwi naslednje jutro prejmemo veselo novico: deklica iz filma DR je kljubovala mračnim napovedim in preživela lakoto in revščino. Ime ji je Edina Reuben Sanga. Danes je 38-letna mati štirih otrok in se je pripravljena srečati z nami.

Edino obiščemo v njeni majhni opečni hiši na vrhu gore, kjer živi s svojimi otroki.

»Odraščati tukaj je bilo težko. Nismo imeli dovolj hrane ali denarja za šolske uniforme, spali pa smo na blazinah na tleh,“ se spominja podrobnosti svojega otroštva v Maliwi.

Čeprav ima njena kuhinja še vedno tla iz blata, odprto ognjišče in obrabljena plastična vedra, je njeno življenje danes povsem drugačno.

»Denar služim s prodajo koruze, pšenice, krompirja in fižola v vasi. Vodo lahko prinesem iz bližnje pipe. Večina ljudi tukaj ima zdaj dovolj hrane in lahko ob bolezni obišče zdravnika,“ pojasnjuje.

Nenadoma se ulije močan dež in vsi se umaknemo v Edinin dom s pločevinasto streho, ki je zelo drugačen od hiše iz bambusa in slame, kakršno so imeli njeni starši.

________________________________________

Ptiček z bencinom na zadnjem sedežu

Tanzanija je že dolgo pogosta prejemnica pomoči, deloma zaradi svoje odprtosti za mednarodno sodelovanje. Danska je v zadnjih 60 letih Tanzaniji zagotovila več pomoči kot katera koli druga država.

V zadnjem desetletju je država doživela znaten gospodarski razvoj, ki je še posebej viden v večjih mestih, kot je Njombe. Vendar je napredek dosegel tudi oddaljena in težko dostopna območja.

Maliwa leži 900 kilometrov stran od Dar es Salaama, 2000 metrov visoko na gori. Zadnjih 21 kilometrov poti je še vedno po neravni makadamski cesti. V osemdesetih letih je bil prihod v vas povsem drugačen.

»Komajda smo se lahko odpravili globlje v podeželje, kot v Maliwo. Vas je bila obubožana, zelo izolirana od vlade, in ljudje so živeli enako kot so vedno,« se spominja Friis-Hansen.

»V osemdesetih je potovanje iz Dar es Salaama do sem trajalo tri dni ali več. Ni bilo asfaltiranih cest, zadnjih 30 kilometrov pa je trajalo veliko ur. Imel sem samo majhen avtomobil in tu ni bilo bencina, zato sem na zadnjem sedežu peljal dva 60-litrska kanistra goriva, da sem se lahko vrnil. To je bil prvi avtomobil, ki je prišel v vas; imenovali so ga ndege mdogo – ‚ptiček‘.«

________________________________________

Denar v borovcih

V osemdesetih je bila večina ljudi revnih. Ko se je Friis-Hansen vrnil 30 let pozneje, se je vas drastično spremenila: delež vaščanov, ki niso bili niti revni niti bogati – srednji razred – se je povečal s petih na 50 odstotkov.

Po mnenju raziskovalca je denarna pomoč skupaj z vladnimi naložbami zagotovila vodo, boljše šole in zdravstveno varstvo. Izboljšave s poljščinami in namakanjem so tudi pomagale. Največja gospodarska sprememba pa je bila posledica tržnih sil. V južnem goratem območju, kjer leži Maliwa, je gozdarstvo spremenilo življenja mnogih ljudi.

»Največja sprememba so borovci, ki so jih ljudje posadili na gorskih pobočjih, kjer so se pred 40 leti pasle koze in krave. Zdaj so povsod borovci in gozdovi. Borovci so prinesli blaginjo. Po 10–15 letih jih posekajo v deske in prodajo v Dar es Salaamu, s čimer zaslužijo veliko več kot s pridelki. Dela je veliko manj, zato je to izjemna zgodba o uspehu.«

Edina se pozneje spusti po pobočju, da si v vaškem baru, kjer običajno zvečer predvajajo nogomet, ogleda stari dokumentarec DR. Soba se hitro napolni in ljudje vzklikajo, ko prepoznajo svoje družinske člane iz preteklih časov.

Ko se zmrači, svetilke na sončno energijo osvetljujejo majhne hiše ob pobočjih kot zvezdice – opomin, da je razvoj Tanzanije dosegel tudi majhno vasico Maliwa, kljub njeni revščini.

Najboljše novice iz sveta je bil v Tanzaniji s podporo sklada OpEn Ministrstva za zunanje zadeve.

❦ ❦ ❦

SLOGA – delujmo trajnostno, lokalno in globalno!

Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II  izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.

Prispevek Čudež v Maliwi je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Te droni so bili testirani v vseh vremenskih razmerah. Lahko letijo pri temperaturah do -27 stopinj. Foto: Zipline.

Na policah ležijo vrečke s krvjo ena ob drugi. So skrbno razvrščene in ohlajene v temnomodrih hladilnikih, ki glasno brnijo v velikem belem distribucijskem skladišču.

Vsaka polica je jasno označena s črko – A+, O-, AB+ – zato da lahko osebje v Crocsih in laboratorijskih plaščih hitro in samozavestno zapakira pravo vrečko krvi v rdeče škatle z belim logotipom. Na škatli, ki jo bo kasneje dron odnesel v bolnišnico v Gani, piše »Zipline«.

Smo približno štiri kilometre od kraja Walewale v severovzhodni Gani, v enem od šestih distribucijskih centrov podjetja z brezpilotnimi letali ali »droni« Zipline v tej državi.

Vsak dan iz centrov pošiljajo drone s paketi  zdravil, cepiv in krvi, v številne oddaljene zdravstvene klinike in bolnišnice v državi.

»V nujnih primerih dron prispe v 35 do 40 minutah. Za nenujno dostavo pa lahko traja od 45 minut do ene ure. So hitri, učinkoviti in resnično zanesljivi. Zlasti v nujnih primerih,« pravi Justice Anim.

Je namestnik vodje laboratorija v bolnišnici Kwahu v vzhodni Gani, ki vsak teden prejema drone podjetja Zipline.

Justice Anim je odgovoren za naročanje dronov s krvjo, cepivi proti otroški paralizi in zdravili proti malariji za njegovo bolnišnico. Enemu od distribucijskih centrov podjetja Zipline pošlje SMS ali WhatsApp sporočilo, oni pa v parih minutah spakirajo in odpošljejo paket.

Justice Anim, ki je odgovoren tudi za prevzemanje teh pošiljk, je prepričan v pomembnost teh dronov. Pravi, da rešujejo življenja.

»Tako veliko, da jih niti ne morem prešteti.«

Po njegovih besedah so droni med drugim dostavili protistrupe za smrtne kačje ugrize ali kri za porodnice v življenjski nevarnosti zaradi izgube krvi.

Čeprav mnogi ljudje drone povezujejo z vojno, smrtjo in uničenjem, v tej zahodnoafriški državi brezpilotna letala dejansko rešujejo življenja.

V tekmi s časom

V Gani se avtomobilska kolesa pogosteje srečujejo z ozkimi cestami in makadamom kot s šestpasovnimi avtocestami. Čeprav se je infrastruktura Gane v zadnjih letih razvila, je še vedno prostor za izboljšave.

Ceste so na nekih mestih polne lukenj, drugje pa sploh ni cest ali mostov za prečkanje rek in potokov. Včasih za prečkanje reke potrebuješ kanu, pravi tehnična svetovalka Angela Ackon. Odgovorna je za kakovost in varnost zdravstvenega sistema v pisarni Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) v Gani.

Slaba infrastruktura ovira dostavo življenjsko pomembnih zdravil in krvi bolnišnicam in zdravstvenim klinikam.

Tako Justice Anim kot Angela Ackon pojasnjujeta, da lahko cestni prevoz v nekaterih primerih traja več ur. V nujnih primerih, ko je pomembna vsaka minuta, ti zato dron lahko reši življenje.

»Predstavljajte si, kaj pomeni v nujnem primeru, ko morate prečkati reko, da bi porodnici dostavili kri. To lahko pomeni, da ne bo pravočasno prejela potrebne zdravstvene oskrbe,« poudarja Angela Ackon in nadaljuje:

»Nujni primeri so nujni prav zato, ker je čas ključni dejavnik. Če ne ukrepate čim prej, tvegate izgubo življenja.”

Prav pomanjkanje infrastrukture je gansko vlado leta 2019 pripeljalo do sodelovanja z Zipline – in to sodelovanje je prineslo čudežne rezultate.

»V nekaterih primerih sem prepričana, da Zipline kot del našega zdravstvenega sistema rešuje življenja,“ pravi Angela Ackon, ki je 18 let delala tudi na ganskem Ministrstvu za zdravje.

Poudarja pa tudi izzive: Zipline ne pokriva celotne Gane, v njegovih distribucijskih centrih pa včasih zmanjka medicinske opreme.

Življenjska dostava iz zraka

V Gani so droni še posebej najbolj pozitivno vplivali na umrljivost mater, ki se je v zadnjih 25 letih skoraj prepolovila. Vendar pa še vedno umre 263 žensk na 100.000 rojstev. Na Danskem je to število le pet žensk.

Krvavitev med porodom je eden od glavnih vzrokov za visoko umrljivost mater v Gani. Če ženska izgubi preveč krvi, bolnišnica pa nima krvi na zalogi, je njeno življenje ogroženo.

Tu pridejo na vrsto droni.

Od leta 2019 so Zipline dostave pomagale prepoloviti umrljivost mater v zdravstvenih ustanovah, ki uporabljajo Zipline, v ganski regiji Ashanti. To kaže študija, objavljena v ugledni znanstveni reviji BMC Health Services Research. Hitrejša dostava krvi je pomemben razlog za ta pozitiven razvoj.

Droni pa so pomagali tudi na drugačne načine. Študija objavljena v reviji Vaccine, kaže, da je ta tehnologija izboljšala tudi dostop do cepiv v regiji Zahodni sever.

Zipline na primer dostavlja cepiva, ki ščitijo pred smrtonosnimi boleznimi, kot so tuberkuloza, otroška paraliza in ošpice.

Ampak kljub vsemu, ali je ta prva pomoč iz zraka le površinska rešitev, ko je del problema pravzaprav pomanjkanje infrastrukture v državi?

Angela Ackon pravi, da ne nujno.

»Če želimo izboljšati kakovost naših zdravstvenih storitev, moramo zagotoviti, da so potrebni izdelki na voljo takrat in tam, kjer so potrebni. Če torej naš običajni sistem oskrbe nekje odpove, je pomembno, da imamo rešitev, ki lahko zapolni to vrzel. In to je točno to, kar počne Zipline,« pojasnjuje Angela Ackon in dodaja:

»To ni le obliž na odprti rani. Droni so trajna rešitev. Igrajo edinstveno vlogo tako v zdravstvenem sistemu kot v dobavni verigi. Vendar to ne pomeni, da bomo prenehali razvijati naš tradicionalni sistem oskrbe.«

Reševanje z nadzvočno hitrostjo

V distribucijskem skladišču zazvoni zvonec. Prekine hrup in ne pušča dvoma, da je še ena škatla Zipline pripravljena za odpošiljanje.

Mlada ženska prime škatlo in jo odnese do enega od dronov, ki ga dvigne na za to namenjeno rampo in s klikom namesti krila.

Iz voki-tokija, pripetega na njene kargo hlače, se oglasi prasketanje. Medtem preveri, če je vse, kot mora biti, preden pritisne gumb za izstrelitev drona.

Klik. Puf. Dron pri 100 kilometrih na uro odleti z rampe in proti obzorju. Postane vedno manjši, medtem ko se brenčanje njegovih propelerjev počasi izgubi.

Čez nekaj minut bo dron odprl loputo v svojem trupu in  spustil škatlo. Škatla se bo s padalom spustila na tla. Pristala bo v bližini zdravstvene klinike nekje v Gani, kjer jo bodo ljudje, kot je Justice Anim, pričakovali in pobrali – in morda bo rešeno še eno življenje.

Časopis Najboljše novice iz sveta je poročal iz Gane s podporo sklada GLOBUS Ministrstva za zunanje zadeve.

❦ ❦ ❦

SLOGA – delujmo trajnostno, lokalno in globalno!

Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II  izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.

Prispevek V Gani droni dostavljajo kri in cepiva namesto orožja je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.