Katja Alabboud je vodja projektov v Zavodu Krog, večinoma vodi projekte humanitarne pomoči in razvojnega sodelovanja ter pokriva sodelovanje z lokalnimi partnerji na območju Bližnjega vzhoda in Severne Afrike.

Ta blog je zapis o zanemarjeni in pozabljeni humanitarni krizi, ki se dogaja v eni od z naravnimi danostmi najbogatejših držav v Afriki in na svetu. To je zapis o Sudanu, bogatemu z rodovitno zemljo, pitno vodo, minerali in rudninami, potencialom in talentom ljudi, strateško lokacijo in turističnimi znamenitostmi. Obsežna območja in raznolika podnebja omogočajo pridelavo različnih žit in vrtnin.

A vsemu bogastvu navkljub se v Sudanu odvija ena največjih in najbolj zapletenih humanitarnih kriz na svetu. Že pred izbruhom še danes trajajoče vojne aprila 2023 je bil Sudan med najbolj ranljivimi državami na svetu kar se tiče politične in varnostne stabilnosti, prehranske varnosti in oskrbe z vodo. Dve leti po začetku vojne se s hudim pomanjkanjem hrane sooča več kot 24,6 milijona ljudi, pri čemer so v več regijah države poročali o lakoti. Hkrati je po podatkih UNICEF-a 17,3 milijona ljudi ostalo brez dostopa do vode. Ženske in dekleta nosijo nesorazmeren delež bremena, ne le zaradi pomanjkanja hrane in vode, temveč tudi zaradi naraščajočega nasilja zaradi spola ter izpostavljenosti škodljivim praksam, kot sta otroške poroke in obrezovanje deklic.

Sudan se s težko humanitarno situacijo sooča že desetletja. Poganjajo jo dolgotrajni konflikti, politična nestabilnost in gospodarske težave, v zadnjem času pa vse to poglabljajo in zaostrujejo podnebne spremembe. V zadnjih desetletjih so suše in pomanjkanje vode močno vplivali na kmetijstvo in živinorejo. To je povzročilo tekmovanje za vodo in obdelovalne površine med različnimi skupinami, kar je pogosto vodilo v nasilje. Eden najbolj krvavih konfliktov v Sudanu se je zgodil v Darfurju leta 2003. Vzrok so bili med drugim spori glede zemlje in vode, ki so se stopnjevali zaradi suše in spremenjenih kmetijskih praks. Na območjih, kjer so bila nekoč rodovitna polja, je začelo primanjkovati vode. V boju za nadzor nad viri so bila afriška plemena izpostavljena arabskim nomadskim konjenikom, te pa sta spodbujali in podpirali vojska in oblast v Kartumu. Prišlo je do množičnih pomorov in razseljevanja ljudi, kar se žal danes, tekom sedanje vojne, ponavlja na še bolj grozen način.

Leta 2019 je žarek upanja posijal na Sudan. Takrat je državo dosegla arabska pomlad, med katero so se angažirali mladi in razsvetljeni ljudje, ki so dosegli padec dolgoletnega diktatorja Omarja al-Baširja. Kljub upanju, ki ga je prinesla sprememba oblasti, pa je prehodno civilno oblast hitro odnesla vojska, del katere so bile tudi paravojaške milice za hitro posredovanje. Med slednjimi in vojsko se je aprila 2023 vnel krvavi spopad, ki se še danes nadaljuje. Spopadi so povzročili množične notranje selitve, smrt in uničenje infrastructure. Obe strani izkoriščata mlade, prestrašene, brez možnosti in priložnosti, za rekrutiranje v svoje vrste. Tuje države, kot so Združeni arabski emirati, Egipt, Rusija, pa tudi nekatere zahodne in afriške države, se zaradi svojih interesov, bogastva in strateške lege Sudana vmešavajo in stopnjujejo že tako kompleksen konflikt.

Humanitarne potrebe – potrebe po hrani, pitni vodi, zdravilih, strehi and glavo – so v Sudanu enormne. Poleg vojne nove humanitarne potrebe povzročajo neugodne vremenske razmere, kot so suša ali pa poplave reke Nil, ki odnašajo vse pred sabo. Širijo se tudi bolezni, kot je kolera, saj je bila tekom vojne uničena vodna in sanitarna ter zdravstvena infrastruktura. Ženske in otroci so v tej situaciji še posebej ranljivi.

Medtem ko se mednarodna skupnost in mediji vrtijo okoli dogajanja na Bližnjem Vzhodu, okoli nečloveških in krvavih izraelskih napadov ter genocida v Gazi in ruske invazije na Ukrajino se s Sudanom ne ukvarja skorajda nihče. Pokritost finančnih potreb za humanitarno pomoč v Sudanu je zelo nizka, vlade, mednarodne organizacije in zasebni donatorji odločajo, koliko sredstev bodo namenili za humanitarno pomoč Sudanu v primerjavi z drugimi krizami po svetu.

Zavod Krog v sodelovanju z lokalnim partnerjem HOPE Sudan – Hope and Friendship for Development in ob finančni podpori Ministrstva za zunanje in evropske zadeve RS / Slovenian Ministry of Foreign and European Affairs v Sudanu letos zaključuje humanitarni projekt, ki se je začel vzporedno z začetkom vojne. Zaradi novih potreb in spremenjenih razmer na terenu so se projektne aktivnosti prilagodile in se izvajale v relativno mirni provinci Gadaref, kamor so se zatekli ljudje, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove v Kartumu in drugih vojnih območjih.

Projekt je prispeval k izboljšani razpoložljivosti pitne vode v centrih, kamor so se zatekli notranje razseljeni ljudje, pomagal k izboljšanju prehranske varnosti z delitvijo hrane ter aktivnostmi na področju kmetijstva, ter podprl žrtve nasilja zaradi spola in drugega nasilja. Za boljši dostop do vode se je obnovilo in nadgradilo 6 vodnjakov, ki skupaj služijo več kot 5500 družinam, se postavilo cisterne vode na treh lokacijah, ki nimajo lastnega vira vode, ter se uspodobilo 15-članski odbor za vodo, ki skrbi za obratovanje in vzdrževanje vodnjakov. Vzpostavili so se tudi sanitarni prostori v dveh šolah, ki jih obiskuje skoraj 1300 deklet.

Tekom projekta je bilo razdeljenih tudi 330 prehranskih paketov notranje razseljenim družinam, 600 kmetov in kmetovalk je v setvenih sezonah 2024 in 2025 dobilo semena sireka, prosa, sezama za sajenje, nekateri so bili deležni tudi usposabljanj na področju odpornega in okolju prijaznega kmetovanja. Denarno pomoč in psihosocialno ter drugo strokovno podporo se je nudilo žrtvam nasilja zaradi spola ter žrtvam vojne, vzpostavile pa so se tudi skupnostne mreže za zaščito in preprečevanje nasilja zaradi spola, ki so preko delavnic in akcij ozaveščale o enakosti spolov.

Projekt »Voda, hrana in zaščita pred nasiljem za sožitje in dostojanstvo darfurskih skupnosti« je pokril le kapljico v oceanu potreb, s katerimi se soočajo Sudanci in Sudanke. Ker trenutnemu konfliktu ni videti luči na koncu predora in ker ni upanja, da bodo sprte strani v državi same prišle do premirja, je nujno, da Sudanu mednarodna skupnost, mediji in svetovna javnost posveti več pozornosti. Nujno je, da tuje sile za vzpostavitev miru v tej državi opustijo svoje parcialne interese, pritisnejo na strani v konfliktu, prispevajo k gradnji miru in sudanskemu prebivalstvu končno omogočijo dostojno življenje.

Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II  izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.

Prispevek Življenje na robu: Humanitarna resničnost v Sudanu je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Robin Dewa je magister zgodovine in učitelj angleščine, ki se v okviru Društva Bodi svetloba ukvarja z Erasmus projekti in tematiko mednarodnega razvojnega sodelovanja od leta 2017 dalje.

OZN in njene članice so si med drugim zadale uresniti tudi šestnajsti cilj trajnostnega razvoja, ki govori o miru. Vendar, ali v resnici sploh delamo na uresničevanju tega cilja?

Vzemimo za primer Gazo. Bivši ameriški predsedniški kandidat Ralph Nader je v odptem pismu novinarjem, objavljenem na spletni strani Counterpunch,  18.avgusta 2025, zapisal, da je za posledicami izraelskih napadov na Gazo do sedaj umrlo okoli pol milijona Palestincev v Gazi, oziroma vsak četrti prebivalec. Pri tem se sklicuje tudi na poročilo  dr. Paula Rogersa iz Univerze v Bradfordu v Veliki Britaniji iz srede aprila 2025, ki  pravi, da so Izraelci izstrelili ali odvrgli nad Gazo  eksploziv v obsegu šestih atomskih bomb, ki so padle na Hirošimo.  Uničenju se poleg človeških življenj niso izognile niti bolnišnice, verski objekti kot so  mošeje in cerkve, kulturni objekti itd.  Ne le mednarodna skupnost, tudi nekateri Izraelci  kot npr. novinar Gideon Levy iz časopisa Haaretz in izraelska mirovna organizacija B’Tselem ter ameriški Judje kot so akademik Norman Finkelstein ali profesor Jeffrey Sachs trdijo, da gre pri tem za genocid. Ker smo kot mednarodna skupnost popolnoma odpovedali in s tem nosimo vsi skupaj krivdo za to, kar se dogaja

Če gremo naprej, vojne po svetu , vključno z vojno v Ukrajini in drugod, služijo kot dober izgovor državam za pospešeno oboroževanje in s tem neizpolnjevanje šestnajstega cilja trajnostnega razvoja. Zadnji primer je tako zahteva za povečanje oboroževanja držav članic NATO na 5% BDP do leta 2035.

Po podatkih Stockholm International Peace Research Institute smo npr v Sloveniji leta 2022 namenili  1, 29% BDP za obrambo,  v letu 2023 smo ta znesek povečali  na 1, 34% BDP , v letu 2024  na 1, 44% BDP , v letu 2025 pa naj bi bilo za obrambo namenjenega 2% BDP, do leta 2035 pa kar 5% BDP v skladu z zahtevami NATO.

Istočasno smo v Sloveniji zmanjšali uradno razvojno pomoč revnejšim državam, kjer nesebično v težkih razmerah delujejo slovenske nevladne organizacije, misijonarke in misijonarji ter prostovoljci, iz 0, 29% BDP v letu 2022 na 0, 24% BDP leta 2023 ter na 0,23% BDP v letu 2024. Za leto 2025 še ni podatkov, a OECD DAC pravi, da naj bi se pomoč še zmanjševala v teh naslednjih letih

Aleš Gaube je v Dnevniku oktobra 2024 kritično  zapisal, da sedem let po sprejetju Resolucije o mednarodnem razvojnem sodelovanju in humanitarni pomoči, še vedno ni politične volje, da se poveča slovenska razvojna pomoč , čeprav je trenutna vladna koalicija to zapisala v koalicijski pogodbi. Obenem je to tudi popolnoma neizpolnjena zaveza Glasu ljudstva.

Po drugi strani pa, kaj bi 5% BDP za obrambo  v praksi pomenilo za Slovenijo?

5% BDP trenutno predstavlja znesek v vrednosti 3, 5 milijard evrov. S tem denarjem bi lahko vsako leto zgradili 20,000 novih stanovanj, 350 domov za starejše ali 20 novih bolnišnic, ali uveljavili minimalno neto pokojnino v višini 1000 evrov. Pomeni, da bo na račun oboroževanja prišlo do socialnih stisk v prihodnosti, mladi bi ostali brez stanovanj, družbeni standard bi padel, verjetno pa bi se še konkretno zapletli v tretjo svetovno, jedrsko vojno.

Tudi raziskovalec Nick Buxton iz  Transnational Institute je junija 2025 zapisal, da bo povečano oboroževanje članic NATO privedlo do tega, da se bodo zmanjšala sredstva za socialo, okolje in druga nujna področja, bo pa prišlo do novih vojn in okoljskih katastrof.

Slovenija ima v ustavi zapisano mirovno politiko. Eno izmed sredstev za udejanjanje aktivne mirovne politike je tudi uresničevanje sedemnajstega cilja trajnostnega razvoja s povečevanjem slovenske uradne razvojne pomoči na 0, 7% BDP do leta 2030.  Na SLOGI smo absolutno za mirovno politiko in popolnoma nasprotujemo povečanju oboroževanja.  Povežimo skupaj šestnajsta in sedemnajsta cilja trajnostnega razvoja!

Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II  izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.

Prispevek Izpolnimo šestnajsti cilj trajnostnega razvoja! je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Mag. Barbara Pribožič Ribič je vodja projekta Živeti z demenco, ki ga izvaja Zavod Krog v Črni gori. Po poklicu je magistra komunikologije in magistra psihosocialnega svetovanja, ki se s problematiko demence ukvarja že vrsto let.

Evropska komisija prepoznava aktivno in zdravo staranje kot velik družbeni izziv, ki je skupen vsem evropskim državam (UNFPA & HelpAge International, 2012).

Demenca je uradni naziv za celo paleto vzrokov, ki imajo enako simptomatiko: izgubo spomina, zmedenost v času in prostoru, socialno neprilagodljivost ter postopno izgubo vsakodnevnih opravilnih sposobnosti. Skratka, »hudobni starček« postane žleht, zanalašč skriva svoje stvari in obtožuje druge, patološko pozablja, ne je ali pa požre vse, kar vidi…to so simptomi, ki jih doživimo vsi, ki imamo starše s to diagnozo.

Na začetku se jeziš. Potem te zaskrbi. In na koncu je neskončno hudo. Človek ti dobesedno izginja pred očmi, ostane le kalup, ki te na koncu ne prepozna.

Kar je, je. Skrb za človeka z demenco je 2021 doletela otroke in skrbnike 57 milijonov ljudi na svetu. Napoved Svetovne zdravstvene organizacije je, da se epidemija širi: leta 2030 bo uradno oseb z demenco cca. 78 milijonov ljudi na svetu. Podatki veljajo za diagnosticirane bolnike. Ocenjujejo, da je bolezen še veliko bolj razširjena, ker vsaj 50% bolnikov z demenco ne gre na zdravniški pregled. In danes na svetu vsake 3 sekunde diagnosticirajo novega bolnika z demenco.

Stadiji demence

Demenca prihaja, sicer v odvisnosti od primarnega vzroka (ki jih je lahko več), različno hitro. Pri Alzheimerjevi bolezni, ki predstavlja cca. 70% vseh diagnosticiranih demenc, je razlog kopičenje dveh vrst beljakovin – amiloidnih plakov in nevrofibrilarnih pentelj, ki uničujejo nevrone v možganih.

Demenca se razvija postopoma in njeni simptomi se razlikujejo glede na stopnjo bolezni. V zgodnji fazi se običajno pojavijo blagi znaki, kot so pozabljivost, težave s koncentracijo, zmedenost v znanem okolju ter iskanje pravih besed. Pogoste so tudi spremembe razpoloženja, kot sta apatija ali razdražljivost.

V srednji fazi postajajo težave bolj izrazite. Oseba ima težave pri vsakodnevnih opravilih, kot so oblačenje, kuhanje ali skrb za osebno higieno. Pogosto ponavlja ista vprašanja ali zgodbe, ne prepozna znanih krajev ali ljudi, postaja sumničava in doživlja izrazite spremembe v vedenju in osebnosti. Motnje spanja so pogoste, prav tako narašča potreba po pomoči drugih.

V pozni fazi demence je posameznik popolnoma odvisen od pomoči okolice. Ne prepoznava več bližnjih oseb, izgubi zmožnost govora ali ima zelo omejen besednjak, pojavljajo se težave s hojo, sedenjem in hranjenjem, pogosto pride tudi do inkontinence. V tej fazi je potrebna celodnevna nega in podpora.

Si koplješ grob?

Za demenco še ni uradnega zdravila. Tako se farmacija sicer trudi ublažiti simptome, vendar je vedno bolj poudarek na preventivi. Kako se bomo torej uspeli izogniti bolezni, ki iz tebe naredi rastlino?

Težko, če imaš gen APOE ε4, poškodbe glave, srčno-žilne bolezni – nezdrav življenjski slog, »piješ kot žolna«, »kadiš kot Turek« in – doživiš nad 75 let.

O temi se krešejo iskre, vsekakor pa je za zdaj znani recept sila enostaven: jej zdravo hrano, zmerno (ali boljše ne) pij alkohol, ne kadi, giblji se maksimalno, stres zmanjšaj na minimum, ne odpovej se hobijem, pri katerih misliš in ohranjaj socialne stike. K zlatim pravilom bi dodala še: redno hodi k zdravniku, ker k poslabšanju stanja zagotovo pripomorejo izgube sluha in vida, torej čutil, ki nam pomagajo do informacij iz okolja.

Kako se borimo proti demenci v Črni gori?

Ob vseh fizičnih problemih, ki jih odpira demenca, pa jo ovija tudi plašč – sramote in stigme. Še v zadnjem desetletju so družine svojce, obolele za demenco, skrivale pred očmi javnosti in jih zapirale v domove. V Republiki Sloveniji demenca počasi, a vztrajno zgublja stigmo. Ljudje gredo k zdravniku, ali bolje povedano, jih privedejo, po navadi na začetku srednje faze. Potem se začne vsakodnevna borba za ohranjanje zatečenega stanja – povratka ni in boljše ne bo. Lahko pa olajšamo življenje bolnika in njegovih svojcev s pomočjo na domu, ki pomaga pri vsakodnevnih opravilih, ter seveda s psihosocialno pomočjo vsej družini.

Drugače je v drugih delih sveta. V Črni gori uradni podatki o številu obolelih za demenco niti ne obstajajo. Zavod Krog je šele 2022 kot slovenska nevladna organizacija v partnerstvu s črnogorskim partnerjem NVO Impuls opravil prvo raziskavo o razširjenosti demence na severu Črne gore, ki je obenem vladnim strukturam v pomoč pri oblikovanju in izvajanju politik na tem področju. Izkazalo se je, da pojem demence v Črni Gori ni razumljen in se ga obravnava zgolj kot simptom staranja, kot takemu pa se mu ne posveča dovolj pozornosti. V državi ne obstaja niti eden strateški akt, namenjen neposredni zaščiti oseb z demenco ter podpori njihovih družin, ki občutijo največji učinek oskrbovanja. Raziskava je razkrila nujno potrebo po registru oseb z demenco, njihovem številu, statusu in kvaliteti življenja, saj brez tega ostajajo nevidna skupina starostnikov.  Zavod KROG (Slovenija) in projektni partner NVO IMPULS (Črne gora) sta se od leta 2022 združila, da bi na severu Črne gore zaščitila pravice do dostojnega staranja in se odzvala na potrebe starejših oseb z demenco oz. starejših oseb, nagnjenih k demenci ter psihosocialnim potrebam njihovih skrbnikov in svojcev. Delo obeh organizacij podpira Evropska unija, Ministrstvo za javno upravo Črne gore, Ministrstvo za javno upravo Slovenije, Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve Slovenije. K sodelovanju se je pridružilo 8 občin s severa ČG, Rdeči križ Nikšić in Rdeči križ Plav. Med letoma 2022 in 2023 smo zagotovili dragocen prispevek drugim akterjem civilne družbe in lokalnemu upravljanju pri oblikovanju afektivnega odziva na potrebe starejših oseb z demenco oz. starejših oseb, nagnjenih k demenci ter psihosocialnim potrebam njihovih skrbnikov. Z operacionalizacijo lokalnih načrtov za socialno vključenost in socialne storitve, smo prispevali k boju proti stigmi in socialni krivici oseb z demenco in demenci nagnjenih starejših oseb ter njihovih skrbnikov.

Posebno vlogo pri oskrbi oseb z demenco bo v prvi vrsti vedno imela družina, ki pa ostaja spregledana in izjemno preobremenjena, saj njihove osnovne psihofizične in materialne potrebe zaradi 24-urne potrebe po nudenju pomoči niso zadovoljene. Alarmanten podatek, ki ga je razkrila omenjena raziskava, je, da ima več kot polovica družin oziroma skrbnikov le občasne dohodke ali jih celo nima, kar jasno kaže na potrebo po dodatni podpori družinam oseb z demenco.  Zatorej smo preko izobraževanj in mentoriranja prostovoljcev za nudenje laične psihosocialne pomoči oblikovali trajnostni sistem širše družbene podpore, ki starejšim z demenco in njihovim bližnjim olajša vsakdanje spoprijemanje. Prav v tej fazi izobraževanj so nam prav prišle dobre prakse in znanja iz Slovenije, ki so jih predale strokovnjakinje iz društva Spominčica.

Logično nadaljevanje projekta v letu 2024 in 2025 je projekt»Živeti z demenco«, v katerem je 31 prostovoljcev usposobljeno za  nudenje psihosocialne pomoči osebam z demenco ter njihovim družinskim članom. Opravili smo obsežne akcije osveščanja javnosti o bolezni ter do konca leta 2025 nudimo redno psihosocialno pomoč in svetovanje v 6 občinah slabše razvite regije severa Črne gore.

Dejstvo je, da je sodobna medicina naredila veliko za podaljšanje življenjske dobe. Naredila pa je sorazmerno malo za izboljšanje kvalitete življenja v jeseni življenja – in sem nedvomno spada iskanje zdravila proti demenci. Negativni stereotipi o starejših osebah niso le odraz splošnega odnosa družbe do starejših oseb, ampak tudi pomanjkanja znanj o starosti, staranju in demenci . Boljše znanje in spretnosti strokovnjakov, ki delajo z osebami z demenco, lahko znatno prispevajo k večji kakovosti oskrbe in lahko vodijo do zmanjšanja negativnega odnosa do dela s starejšimi osebami in osebami z demenco.

Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II  izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.

Prispevek ZAKAJ SKRB ZA OSEBE Z DEMENCO V ČRNI GORI? je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Emina Hadžić je ustanoviteljica in direktorica uspešne mednarodne humanitarne organizacije Zavod KROG, ki je bila ustanovljena leta 2008 in deluje na področju varstva človekovih pravic, humanitarnega dela, socialne enakosti, enakosti spolov, razvojnega sodelovanja, dela z mladimi, varovanja okolja, trajnostnega razvoja ter drugih oblik neenakosti in socialne izključenosti. Posebno pozornost Emina namenja socialno ogroženim družinam, ženskam in otrokom, ki so žrtve nasilja in vojne, ranljivim skupinam ter etničnim skupinam. Projekte, ki jih izvaja s partnerji oziroma vladnimi in nevladnimi organizacijami, prostovoljci in strokovnjaki, temeljijo na načelu družbene odgovornosti in trajnostnega razvoja družbe v okolju, v katerem deluje in ga obenem soustvarja. Zavod KROG izvaja projekte v Sloveniji, državah Jugovzhodne Evrope, Afriki in Bližnjem vzhodu.

Nasilje na podlagi spola izvira iz neenakosti med spoloma in se še povečuje zaradi neenakih razmerij moči ter staja izziv v današnji družbi. S projektom »Ustavimo nadlegovanje na delovnem mestu – Ženske v medijih« smo se osredotočili konkretno na medijsko industrijo, kjer se ženske soočajo z nadlegovanjem na delovnem mestu.

Nasilje nad ženskami na delovnem mestu v medijih je dejstvo.

Je dejstvo in globalni problem. Zavod Krog se bo skupaj s partnerji (Društvo novinarjev Slovenije, Sindikat novinarjev Hrvaške, Sindikat kulture, umetnosti in medijev pri zvezi Neodvisnost v Beogradu in Mediacentar iz Sarajeva) in s sofinanciranjem Evropske unije, boril za zaustavitev nadlegovanja na delovnem mestu v medijski industriji v Sloveniji, Hrvaški, Srbiji in Bosni in Hercegovini.

Kljub temu, da so v teh državah novinarke v večini, se še vedno soočajo z diskriminacijo in zlorabami na podlagi spola. Pogosto se ne počutijo varne, da bi spregovorile, predvsem zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi, izgube zaposlitve ali da ne bodo prejele potrebne podpore.

Ker so podatki, ki bi to stanje potrjevali, precej skopi, bo prva aktivnost v okviru projekta »Ženske v medijih« primerjalna raziskava med državami, ki bo prva tovrstna raziskava na tem območju. Sicer obstajajo podatki po posameznih državah, a podatkov prav o spolnem nadlegovanju v medijih ni:

• Slovenija: 57 % anketiranih novinarjev je poročalo, da se nasilje pojavlja zmerno pogosto, pogosto in zelo pogosto. Vendar pa podatkov o spolnem nadlegovanju novinark na njihovih delovnih mestih ni. Čeprav je bilo nekaj primerov objavljenih, večina ostaja skrita v uredništvih (raziskava »Nasilje nad novinarji, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2018);
• Hrvaška: 71 % anketirancev je doživelo spolno nadlegovanje na delovnem mestu, 61 % pa je doživelo nadlegovanje s strani nadrejenih (raziskava v okviru projekta za preprečevanje spolnega nadlegovanja na delovnem mestu – Frida, objava 2021);
• Srbija: 84 % žensk je že doživelo diskriminacijo na podlagi spola, vendar o njej niso poročale in le 5 % je to prijavilo inšpektoratu za delo (raziskava »Diskriminacija na podlagi spola in delo na Zahodnem Balkanu«, 2021);
• Bosna in Hercegovina: vsaka tretja ženska je od svojega 15. leta doživela vsaj eno obliko spolnega nadlegovanja, vsaka deseta pa ga je doživela v obdobju 12 mesecev pred izvedbo raziskave. V primerjavi z 21 % anketiranih moških je 40 % žensk navedlo, da so bile žrtve vsaj ene oblike spolnega nadlegovanja (raziskavo izvedla Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OSCE), 2019).

S projektom želimo spremeniti nesprejemljivo stanje v medijski industriji.

Podatke, ki jih bomo pridobili s primerjalno raziskavo med državami, bo skupina medijskih, pravnih in drugih strokovnjakov iz različnih držav uporabila za pripravo Pravilnika, ki bo podal jasne smernice in postopke za preprečevanje, poročanje in obravnavanje spolnega nadlegovanja na delovnem mestu v medijih. Izmenjevali si bomo dobre prakse med partnerskimi državami, potekalo bo mednarodno sodelovanje novinarjev in strokovnjakov, ozaveščanje, zagovorništvo in izobraževanje za ustrezne medijske strokovnjake o tem, kako prepoznati in obravnavati primere spolnega nadlegovanja. S projektom želimo dolgoročno vplivati na politike, prakso in kulturo v medijskih organizacijah.

Zaradi zgoraj omenjenih dejstev in nesprejemljivega stanja v družbi, ko se ve, da nadlegovanje žensk na delovnem mestu v medijih obstaja, da se o tem ne govori in da se žrtve ne upajo spregovoriti o tem na glas, smo se odločili z lučjo posvetiti prav tja, kjer je zdaj tema, da naredimo svetlobo.

Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II  izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.

Prispevek Zakaj smo se odločili, da posvetimo z lučjo tja, kjer je najbolj temno je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Darja Sekula Krstič je predsednica in vodja projektov v Forumu za enakopraven razvoj, kjer izvajajo številne partnerske projekte z namenom zmanjševanja neenakosti ter izboljšanja položaja žensk v Sloveniji, EU, Podsaharski Afriki in na Zahodnem Balkanu.

Revščina v Sloveniji in afriških državah ima različne vzroke, oblike in posledice. V Sloveniji je pretežno relativna in obvladovana s socialno državo, medtem ko je v številnih afriških državah absolutna, pogosto življenjsko ogrožajoča, povezana s širšimi strukturnimi težavami, kot so pomanjkanje izobraževanja, zdravstvene oskrbe, varnosti in politične stabilnosti. V Sloveniji je v letu 2023 264.000 oz. 12,7 odstotkov prebivalcev živelo v gospodinjstvih z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine (903 evrov na mesec za enočlansko gospodinjstvo). Leta 2024 je podsaharska Afrika predstavljala 16 odstotkov svetovnega prebivalstva, od tega je 67 odstotkov ljudi na tem območju živelo v skrajni revščini. Kar dve tretjini svetovnega prebivalstva, ki živi v skrajni revščini, živi v podsaharski Afriki. Na voljo imajo manj kot 2,15 dolarja na dan (mednarodni prag revščine). Ne glede na to, kje ljudje živijo v revščini, jo je treba odpraviti ter ljudem zagotoviti razmere, v katerih bodo lahko izpolnjevali osnovne potrebe. Odprava revščine je prvi cilj trajnostnega razvoja, ki mu moramo nameniti veliko pozornost.

Forum za enakopraven razvoj (FER) že 10 let deluje v Ugandi, eni od držav podsaharske Afrike, kjer približno 42 odstotkov prebivalcev živi pod mednarodnim pragom revščine. FER zagotavlja dostop do hrane in čiste, pitne vode, javne sanitarije, psihosocialno podporo, podporo mladini, podporo ženskam na področju spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic ter spolnega nasilja in nasilja zaradi spola. V sodelovanju s partnerskimi organizacijami naslavlja vzroke in posledice revščine. Ranljivi ciljni skupini, pretežno begunskemu prebivalstvu, nudi znanje in druge vire za zagotavljanje dostojnega življenja.

Vzroki za revščino so povezani s kolonializmom in izčrpavanjem virov, z visoko stopnjo rodnosti, nizko produktivnostjo kmetijstva (pomanjkanje znanja, infrastrukture, modernega kmetijskega orodja, suše, poplave, degradacija zemlje), slabo povezanostjo podeželskih območij z mesti, omejenim dostopom do elektrike, zdravstvene oskrbe in kakovostnega izobraževanja. Korupcija zavira učinkovito rabo javnih sredstev in razvojne projekte. Država je še vedno v primežu patriarhalni vrednot, vlog in stereotipov, ki tolerirajo nasilje zaradi spola, ženskam pa ne dopuščajo nadzora nad lastnim telesom. Med dekleti je še vedno visok osip iz šol, delno zaradi tradicionalnih spolnih norm, delno zaradi neurejenosti sanitarij v šolah, kar jih omejuje ob menstruaciji. Poleg sanitarij jim primanjkujejo tudi menstrualni izdelki. Letno poročilo Office of the Auditor General Ugande navaja, da je 64 % učenk manjkalo pri pouku zaradi menstruacije, zato opozarja, da bi morali zagotoviti vložke v osnovnih in srednjih šolah vsem dekletom, ki že imajo menstruacijo.  Dekleta in ženske v revščini še bolj trpijo in so dostikrat tiste, katerim se odtegne od ust ali se jih izkoristi kot vir dohodka za družino, tako da se jih »proda« kot neveste. Zaradi plačila za nevesto (»bride price«), ki je še vedno pogost običaj, se jim takrat pravzaprav odvzame vse pravice.

Uganda se desetletja sooča s humanitarnimi krizami, med drugim gosti 1,8 mio beguncev_k in prosilcev_k za azil in je s tem država v Afriki z največjo begunsko skupnostjo. 2 državi, od koder v Ugando prihajajo begunci_ke sta po podatkih IRC na seznamu 10 potencialno najbolj ogroženih držav v l. 2023 – J. Sudan in DR Kongo. Poleg vseh zgoraj naštetih vzrokov za revščino ju pestijo še nenehni konflikti in politična nestabilnost, prebivalstvo živi v strahu za življenje, ženske tudi v strahu pred posilstvom, ki se množično uporablja kot eno od sredstev vojskovanja. Humanitarne krize, vključno z nenehnim pritokom begunk_cev iz okoliški nemirnih držav, vplivajo tudi na Ugando in na pritisk na njene naravne vire. Zmanjševanje sredstev za humanitarno pomoč vpliva na slabše zagotavljanje osnovnih storitev in nima vpliva le na begunce_ke, ampak ogroža tudi mirno sobivanje med begunci_kami in gostiteljskimi skupnostmi. Država je ranljiva tudi za naravne nesreče (kot so poplave, zemeljski plazovi, suša, toča) in epidemije (kot so kolera, ebola, malarija, ošpice in nedavno “mpox”). Hkrati podnebne spremembe povzročajo pogostejše in ekstremnejše vremenske pojave po vsej državi, ki še bolj vplivajo na revščino in povečujejo neenakosti med spoloma.

78 % beguncev je žensk in otrok, 91 % jih potrebuje pomoč pri oskrbi s hrano. Za preživetje so v celoti odvisni od humanitarne pomoči, ki pa so je deležni le v taboriščih. Urbani begunci_ke te pomoči niso deležni. Nimajo zaposlitev, lastnih hiš in najpogosteje tudi ne možnosti obdelovanja zemlje Begunci_ke nimajo zdravstvene varnosti, porodnega varstva, pogosto imajo duševne stiske zaradi podoživljanja grozot v domačem okolju in negotovosti, kako si zagotoviti dostojno življenje.

Na letošnji konferenci Dan Afrike 2025, ki jo je organiziralo Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve, ki je tudi glavni financer projektov, ki jih FER izvaja v Ugandi, je bil glavni cilj debate osvetliti enega temeljnih vzrokov za neenakost in nestabilnost, preučiti posledice izkoriščanja neobnovljivih naravnih virov, tudi kritičnih surovin, v odnosu do načel trajnostnega razvoja, in razpravljati o možnih novih paradigmah. Problem izkoriščanja virov za razvoj je zelo aktualen, čeprav redko govorimo o njem. V zadnjih desetletjih opažamo vse večje zanimanje za uporabo naravnih virov, kar podpirajo številne mednarodne inštitucije in vlade. Pravilno izkoriščanje virov skupaj z izboljšanim upravljanjem naj bi namreč postalo nova metoda »zmanjševanja revščine« in upanje za regije ter države, ki jih revščina močno prizadeva, vendar so bogate z viri. Na eni strani se raba naravnih virov torej zdi rešitev za zmanjševanje revščine in spodbujanje razvoja, na drugi strani pa se pojavljajo tudi nasprotni argumenti, ki opozarjajo na ponovno aktualnost »prekletstva« naravnih virov. Bogastvo virov namreč pogosto vodi v nasilje, korupcijo in ekološke katastrofe. Tudi če teh skrajnih posledic ni, lahko neenak dostop do naravnih virov negativno vpliva na trajnostni razvoj.

Glede na trenutno gibanje naj bi leta 2030 v skrajni revščini živelo 622 milijonov ljudi (7,3 odstotka svetovnega prebivalstva). Trend zmanjševanja revščine je bil viden vse do leta 2020, ko se je zaradi pandemije izničil večletni napredek. Zavedati se moramo, kako soodvisni so različni vzroki in posledice, kot so na primer podnebne spremembe, pandemije, konflikti, izčrpavanje virov ter nasilje in neenakosti. Eno privede k drugemu in težke življenjske razmere se stopnjujejo. Zato je nujno, da tako vlade kot različne inštitucije, podjetja in nevladne organizacije, ki delujejo v državah podsaharske Afrike, sodelujejo ter celovito obravnavajo priložnosti in izzive. V prvi vrsti morajo biti ljudje in njihove potrebe ter šele nato dobiček.

SLOGA – delujmo trajnostno, lokalno in globalno!

Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II  izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.

Prispevek Odprava revščine v podsaharski Afriki – njeni vzroki in posledice je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Damir Žerak je posameznik, ki je z globokim razumevanjem in zavzetostjo postavil visoke standarde na področju trajnostnega razvoja, mednarodne sodelavanja in inovativnega projektnega managementa. Diplomiral je na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, kjer je pridobil univerzitetno izobrazbo v uporabnih družbenih študijah in je trenutno na poti do dokončanja specializacije v medkulturnem managementu. Damirjeva kariera je obsežna in raznolika; od vodenja razvojnega centra v Ptuju, kjer je spodbujal podjetništvo med mladimi, do vodenja projektov v Zavodu medgeneracijske vzajemnosti, kjer je bil ključen pri izvajanju trajnostnih projektov na globalni ravni.

Vsako leto 6. marca obeležujemo Mednarodni dan varčevanja z energijo – pa ne zato, ker bi bilo lepo imeti še en “eko dan”, ampak zato, ker je varčevanje z energijo nekaj, kar nas vse zadeva vsak dan. Energija je povsod okoli nas, uporabljamo jo za svetlobo, toploto, transport, delo, sprostitev … in pogosto se sploh ne zavedamo, koliko je dejansko porabimo.

Ta dan je opomnik, da lahko z majhnimi spremembami naredimo veliko razliko – tako za svoj žep kot za planet. Pomislimo: koliko naprav imamo doma v stanju pripravljenosti, čeprav jih sploh ne uporabljamo? Kolikokrat pustimo luči prižgane v praznih sobah? Kako pogosto iz navade odpremo hladilnik in vanj strmimo, kot da se bo hrana čudežno spremenila v nekaj bolj zanimivega?

Varčevanje z energijo ni nekaj zapletenega ali nedosegljivega. Ni treba, da čez noč postanemo popolni minimalisti ali si omislimo solarne panele na strehi (čeprav tudi to ni slaba ideja). Dovolj je, da začnemo z majhnimi koraki. Ugasnimo luči, kadar jih ne potrebujemo. Ne puščajmo električnih naprav v stanju pripravljenosti. Uporabljajmo naravno svetlobo čim dlje. Kuhajmo s pokrovko na loncu, da se voda hitreje zavre. Oblecimo si dodaten pulover, namesto da takoj povečamo gretje.

Vsak prihranjen kilovat šteje. Ne le, da s tem zmanjšamo račune za elektriko, temveč tudi prispevamo k manjšemu obremenjevanju okolja. Varčevanje z energijo pomeni več svežega zraka, manj onesnaženja in bolj zdravo prihodnost za vse nas.

Varčevanje z energijo in trajnostni razvoj

Ko razmišljam o varčevanju z energijo, se ne morem izogniti širši sliki – kaj to pomeni za prihodnost, za nas, za naše otroke. Energija ni neomejen vir, vsaj ne takšna, kot jo danes večinoma uporabljamo. Če jo trošimo nepremišljeno, s tem ne škodimo samo svojemu računu za elektriko, ampak celotnemu planetu. In tu pride v igro trajnostni razvoj.

Združeni narodi so oblikovali 17 trajnostnih razvojnih ciljev (SDG), ki jih je svet sprejel kot smernice za bolj pravično in trajnostno prihodnost. Med njimi je en cilj, ki še posebej izstopa, ko govorimo o varčevanju z energijo – Cilj 7: Dostopna in čista energija.

Ta cilj ne govori le o tem, da bi morali vsi imeti dostop do elektrike, ampak predvsem o tem, da moramo energijo pridobivati in uporabljati na bolj pameten način. Danes še vedno velik del sveta deluje na fosilna goriva, ki so eden glavnih vzrokov za podnebne spremembe. Če ne spremenimo svojih navad in ne zmanjšamo potratne rabe energije, bomo potrebovali vedno več elektrarn, več surovin, več izpustov … in kroga škode ne bomo nikoli prekinili.

Varčevanje z energijo v času negotovosti – še bolj pomembno kot kdajkoli prej

V zadnjih letih smo priča izjemno nestabilnim razmeram, ki močno vplivajo na energijo in našo prihodnost. Svet se spreminja hitreje, kot smo si kdajkoli predstavljali. Ena kriza še ni mimo, ko že pride naslednja – geopolitične napetosti, inflacija, energetski šoki, nepredvidljivi politični premiki.

Novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump se odmika od politik zelenega prehoda, kar pomeni manjši pritisk na globalno zmanjšanje emisij in potencialno več vlaganj v fosilna goriva. Vojna v Ukrajini je pokazala, kako hitro lahko energetski trgi postanejo nestabilni in kako ranljiva je Evropa, kadar je odvisna od uvoza. Cene energentov so se v zadnjih letih povzpele do skrajnih vrednosti, kar je privedlo do bolečih podražitev za gospodinjstva in podjetja. In potem je tu še Kitajska, ki v nasprotju s politiko razogljičenja gradi termoelektrarne skoraj vsak dan.

V tem kaosu je vedno več glasov, ki pravijo, da zdaj res ni pravi čas za drastično zmanjševanje emisij in da bi se morali najprej stabilizirati, preden resno razmišljamo o zeleni prihodnosti. To je do neke mere razumljivo – ko ljudje skrbijo za osnovno preživetje, težje sprejemajo dolgoročne cilje.

Ampak ravno zaradi te nepredvidljivosti je varčevanje z energijo danes pomembnejše kot kdajkoli prej. Če je energija draga, nestabilna in politično izredno občutljiva, potem je naš edini smiselni odziv to, da jo trošimo čim manj. Vsak prihranjen kilovat zmanjša našo odvisnost od zunanjih virov in zmanjša našo ranljivost v krizah.

Zdaj ni čas, da bi čakali na popolne rešitve ali upali, da bodo politiki nekako uredili vse za nas. Svet postaja vedno bolj kaotičen, a ravno zato moramo vzeti stvari v svoje roke – in začeti pri tistem, kar lahko nadzorujemo. Pri sebi, pri svojih navadah, pri svoji porabi energije. To ni le okoljsko vprašanje, ampak tudi vprašanje stabilnosti, odpornosti in dolgoročne varnosti.

Kam nas pelje prihodnost energije?

Energetski svet, kot smo ga poznali, se hitro spreminja – in ne nujno v smer, ki smo si jo še pred nekaj leti predstavljali. Zeleni prehod, ki je bil dolgo časa glavna usmeritev številnih držav, se zdaj sooča z vedno večjimi izzivi. Namesto pospešenega prehoda na obnovljive vire smo priča zastoju in celo korakom nazaj.

Dragi in nestabilni viri energije so postali nova realnost. Cene energentov so v zadnjih letih podivjale, nato se nekoliko umirile, a ostajajo nepredvidljive. Vsaka geopolitična napetost ali ekonomska kriza lahko znova povzroči šok na trgu. Tudi Evropa, ki si je prizadevala za zmanjšanje odvisnosti od ruskega plina, zdaj išče alternative, ki pogosto vključujejo fosilna goriva iz drugih držav, namesto da bi se v večji meri usmerila v obnovljive vire.

Poleg tega postaja jasno, da prehod na 100 % čisto energijo ni tako enostaven, kot so si nekateri predstavljali. Tehnološki razvoj gre naprej, a infrastruktura in zmožnost shranjevanja obnovljivih virov ostajata omejena. V času, ko bi morale države vlagati v izboljšanje omrežij, se mnoge raje obračajo k “staremu” – ponovno se začenjajo odpirati termoelektrarne, čedalje več držav ne želi več zapirati premogovnih obratov, proizvodnja nafte in plina še naprej raste.

Na drugi strani pa imamo Kitajsko, ki gradi termoelektrarne hitreje, kot jih Evropa sploh lahko zapira. To odpira ključno vprašanje: če ena stran sveta še vedno povečuje emisije, ali ima potem sploh smisel, da druga stran zavira industrijo in obremenjuje gospodarstvo s stroški prehoda? To je dilema, ki je v zadnjem času vedno glasnejša, saj mnogi menijo, da bi morali najprej stabilizirati gospodarstvo in energijo, preden nadaljujemo z zelenim prehodom.

A realnost je, da se svet ne bo ustavil in čakal na “pravi trenutek”. Potrebujemo energijo – zdaj in v prihodnosti. Vprašanje pa je, ali se bomo pripravljeni prilagoditi novim razmeram ali bomo ostali ujeti v začaranem krogu dragih in nepredvidljivih energentov.

Ena stvar pa ostaja jasna: kdor bo znal porabiti manj energije in jo uporabljati pametneje, bo v prihodnosti v veliko boljši poziciji. Čeprav je prehod na obnovljive vire danes bolj zapleten, kot smo pričakovali, ostaja varčevanje z energijo ena redkih stvari, ki jo imamo popolnoma pod nadzorom. In to je tisto, kar bo v prihodnjih letih odločalo o tem, kdo bo energetsko neodvisen in kdo bo ostal ujet v nestabilnih svetovnih tokovih.

Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II  izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.

Prispevek Energetska kriza se poglablja: Dragi viri, zeleni prehod na stranskem tiru – ali je varčevanje edina rešitev? je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Damir Žerak je posameznik, ki je z globokim razumevanjem in zavzetostjo postavil visoke standarde na področju trajnostnega razvoja, mednarodne sodelavanja in inovativnega projektnega managementa. Diplomiral je na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, kjer je pridobil univerzitetno izobrazbo v uporabnih družbenih študijah in je trenutno na poti do dokončanja specializacije v medkulturnem managementu. Damirjeva kariera je obsežna in raznolika; od vodenja razvojnega centra v Ptuju, kjer je spodbujal podjetništvo med mladimi, do vodenja projektov v Zavodu medgeneracijske vzajemnosti, kjer je bil ključen pri izvajanju trajnostnih projektov na globalni ravni.

Trajnostno poslovanje ni le trend, ampak način delovanja, ki upošteva dolgoročne vplive na okolje, družbo in gospodarstvo. V času podnebnih sprememb, izčrpavanja virov in vse večje družbene neenakosti je trajnost edina smiselna pot naprej. Gre za razvoj, ki ne škodi prihodnjim generacijam, temveč jim omogoča vsaj enako, če ne boljšo kakovost življenja.

Kaj pomeni trajnostno poslovanje?

Temelji na treh stebrih: okoljski, družbeni in ekonomski odgovornosti. Ne gre le za dobiček, temveč tudi za skrb za skupnost in naravo. Trajnostno poslovanje zmanjšuje negativne vplive, ustvarja boljše delovne pogoje in krepi lokalno gospodarstvo. Pogosta zmota je, da ga enačimo s filantropijo ali zgolj skladnostjo z zakonodajo. V resnici gre za sistemsko vključevanje trajnostnih načel v vse poslovne procese – od nabave surovin do odnosov s kupci in zaposlenimi.

Zakaj je trajnostno poslovanje ključno?

Naravni viri niso neomejeni, zato je odgovorno ravnanje nujno. Kupci vse bolj iščejo okolju prijazne in etično proizvedene izdelke, regulative pa postajajo strožje. Poleg tega trajnostne rešitve prinašajo tudi finančne koristi – zmanjšujejo stroške in krepijo konkurenčnost. V  sodobnem poslovnem svetu je trajnostno poslovanje strategija preživetja, ki združuje ekološke, družbene in ekonomske vrednote.

Povezava s 12. ciljem trajnostnega razvoja

Trajnostno poslovanje je ključno za uresničevanje 12. cilja trajnostnega razvoja ZN, ki spodbuja odgovorno potrošnjo in proizvodnjo. Ne gre le za zmanjšanje negativnih vplivov, temveč tudi za prepoznavanje priložnosti za dolgoročno finančno stabilnost in družbeno korist. Prehod na trajnostne poslovne modele zahteva spremembe na vseh ravneh – od zakonodaje do poslovnih odločitev in potrošniških navad. To ni več le moralna izbira, ampak nujen pogoj za konkurenčnost in dolgoročno preživetje. Trajnostno poslovanje je torej ključ do prihodnosti, v kateri bo naš planet ostal prostor za kakovostno življenje tudi za prihodnje generacije.

Kako nadomestiti klasične trajnostne prakse z novimi pristopi?

Za ohranitev tempa zelenega prehoda je nujno preoblikovati tradicionalne trajnostne prakse in jih prilagoditi novi realnosti, ki jo zaznamujejo energetska kriza, geopolitična nestabilnost in naraščajoča potreba po gospodarski odpornosti. Ključnega pomena je, da trajnostno poslovanje ne ostane zgolj ekološka strategija, temveč postane del širše vizije energetske varnosti, neodvisnosti od zunanjih virov in dolgoročne stabilnosti družbe. Energijska varnost je postala ena izmed osrednjih tem trajnostnega razvoja, saj Evropa vse bolj občuti posledice svoje odvisnosti od tujih energetskih virov. Prehod na obnovljive vire energije ni več dovolj – potrebno je vzpostaviti decentralizirane energetske sisteme, ki bodo omogočali večjo neodvisnost posameznih regij. Lokalne energetske skupnosti, ki temeljijo na sončni, vetrni in hidroenergiji ter hranilnikih energije, bodo zmanjšale potrebo po uvozu in hkrati prispevale k večji stabilnosti energetskih omrežij. Ključna bo tudi energetska učinkovitost, kjer bo trajnostno poslovanje vključevalo inovativne rešitve za recikliranje in ponovno uporabo energije v industrijskih procesih. Zeleni prehod je vse bolj povezan z varnostnimi vprašanji, saj je energetska neodvisnost postala geopolitično vprašanje. Vzpostavitev trajnostne oskrbovalne verige surovin bo ključna za zmanjšanje ranljivosti evropskega gospodarstva. Namesto zanašanja na nestabilne trge bo Evropa morala razviti lastne zmogljivosti za pridobivanje in predelavo kritičnih surovin, ki so potrebne za obnovljive vire energije, baterije in digitalne tehnologije. Krepitev lokalne industrije in iskanje alternativnih materialov bo zmanjšalo potrebo po uvozu iz držav, ki lahko postanejo politično ali ekonomsko nestabilne. Poleg energetskih in surovinskih vprašanj mora trajnostno poslovanje postati orodje za zagotavljanje ekonomske neodvisnosti skozi trajnostno proizvodnjo in potrošnjo. Krožno gospodarstvo bo igralo ključno vlogo pri zmanjševanju odvisnosti od globalnih trgov, saj omogoča recikliranje in ponovno uporabo materialov namesto nenehnega pridobivanja novih virov. Digitalizacija in pametne proizvodne rešitve bodo zmanjšale porabo virov in povečale učinkovitost, s čimer se bo zmanjšal pritisk na okolje. Hkrati pa bo pomembno tudi vlaganje v lokalno proizvodnjo hrane in izdelkov, kar bo zmanjšalo odvisnost Evrope od dolgih dobavnih verig in omogočilo večjo prehransko varnost. Nenazadnje mora trajnostno poslovanje vključevati tudi vlaganje v izobraževanje in ozaveščanje, saj so dolgoročne spremembe mogoče le s spremembo vrednot in navad ljudi. Prehod v trajnostno družbo ne bo mogoč brez ustreznega znanja in razumevanja, kako lahko vsak posameznik in organizacija prispeva k bolj trajnostni prihodnosti. Poleg okoljskega izobraževanja pa mora trajnostno usmerjeno izobraževanje vključevati tudi krepitev mirovnih pobud, saj so okoljske krize in pomanjkanje virov pogosto med glavnimi vzroki konfliktov.

Nova paradigma trajnostnega razvoja za današnji čas

V času nenehnih sprememb trajnostni razvoj ne more ostati zgolj ekološka pobuda, temveč mora postati strategija odpornosti, varnosti in gospodarske stabilnosti. Svet se spopada z energetsko krizo, vojno v neposredni bližini Evrope, geopolitičnimi napetostmi in vse bolj nepredvidljivimi gospodarskimi izzivi. V tej novi realnosti klasični modeli trajnostnega razvoja, osredotočeni zgolj na zmanjšanje emisij in okoljske ukrepe, ne zadostujejo več. Potrebujemo celovit in prilagodljiv pristop, ki bo hkrati zagotavljal ekološko vzdržnost, energetsko varnost, geopolitično stabilnost in socialno pravičnost. Nova paradigma trajnostnega razvoja mora temeljiti na odpornosti – ne le okoljski, temveč tudi ekonomski in družbeni. To pomeni, da je ključnega pomena vzpostavitev energetsko neodvisnih in decentraliziranih sistemov, ki bodo zmanjšali evropsko odvisnost od zunanjih virov in preprečili, da bi energetske krize ohromile gospodarstvo. Poleg tega mora trajnostno poslovanje vključevati prilagojene trajnostne strategije za različne sektorje, od proizvodnje hrane in surovin do digitalizacije in razvoja novih tehnologij. Prav tako je nujno povezati trajnost z varnostjo in mirom. V zadnjih desetletjih so konflikti vedno pogosteje povezani s pomanjkanjem virov, dostopom do surovin in degradacijo okolja. S prehodom na krožno gospodarstvo, lokalno proizvodnjo in zmanjševanje surovinske odvisnosti lahko države zmanjšajo tveganja konfliktov in prispevajo k večji stabilnosti. Trajnostna prihodnost ne more obstajati brez močne, odgovorne in vključujoče družbe, ki bo razumela pomen dolgoročnega načrtovanja in vlaganja v skupno dobro. V tem trenutku trajnostno poslovanje ni več izbira, temveč nujnost. Klasične trajnostne strategije, osredotočene le na ekološki vidik, je treba nadgraditi v pragmatično in celovito trajnostno vizijo, ki bo združevala okoljske, gospodarske in družbene cilje ter postala ključno orodje za odpornost in stabilnost v nestabilnem svetu. Prehod v trajnostno prihodnost ne pomeni le ohranjanja planeta, ampak tudi zagotavljanje trajnostne varnosti, neodvisnosti in blaginje za prihodnje generacije.

SLOGA – delujmo trajnostno, lokalno in globalno!

Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II  izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.

Prispevek Trajnostno poslovanje: Ključ do prihodnosti je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Žiga Novak je mlad projektni vodja in komunikator z bogatimi izkušnjami v nevladnem sektorju. Sodeloval je pri promociji in izvedbi družbeno odgovornih projektov ter pri organizaciji dogodkov za mlade in odrasle. Kot bodoči magister marketinga združuje analitično razmišljanje z ustvarjalnostjo pri iskanju učinkovitih rešitev. Aktiven prostovoljec in zagovornik vključevanja različnih skupin, vedno išče nove priložnosti za povezovanje in spodbujanje pozitivnih sprememb v skupnosti. Žiga je tudi ljubitelj medkulturnega dialoga, ki verjame, da komunikacija lahko spreminja svet.

Ko sem bil v srednji šoli, mi je oče podaril svoje stare kavbojke. Nosil jih je v istem obdobju svojega življenja, kar  štiri desetletja prej. Tkanina je bila še vedno trpežna, šivi nepopustljivi, le barva je sčasoma zbledela. Sedem let sem jih nosil, preden so bile dokončno za odpis. Danes si težko predstavljam, da bi kakšen kos oblačila zdržal tako dolgo. Kavbojke, ki jih kupim zdaj, so po dveh letih raztrgane, tanek jeans popusti že po nekaj pranjih. To ni naključje – to je sistem.

Živimo v dobi načrtovane zastarelosti, v kateri je trajnost sinonim za zastarelost, kakovost pa je postala ekonomski greh. Ekonomija temelji na neskončni rasti, a rast na planetu z omejenimi viri ni nič drugega kot počasno samouničenje. Združeni narodi opozarjajo, da bo do leta 2050 svetovna poraba naravnih virov dosegla 140 milijard ton letno. Zgodovina nas uči, da se civilizacije sesujejo, ko presežejo meje lastnih ekosistemov. Mi to počnemo globalno.

Kapitalizem  – lažno oglaševan eksperiment: čas je za odpoklic

Desetletja so nam prodajali zgodbo o liberalni demokraciji in prostem trgu kot vrhuncu človeške civilizacije. Sistem, ki naj bi prinesel svobodo, blaginjo in neomejene možnosti za vse. Kapitalizem je bil promoviran kot popoln produkt – ideal, ki mu ni mogoče ubežati, vrh piramide globalnega razvoja. Danes pa je jasno: ta sistem je le še ena v nizu dobro oglaševanih iluzij, ki so nas pripeljale do roba propada.

Obljubljali so nam napredek, dobili smo prekarno delo

Obljuba je bila preprosta: pridno delaj, potroši, in uspeh bo tvoj. Resničnost? Peščica globalnih elit si lasti skoraj polovico vsega svetovnega bogastva, medtem ko vedno več ljudi živi v negotovosti, brez socialne varnosti in s plačami, ki komaj pokrivajo osnovne potrebe. Sistem, ki je obljubljal blaginjo za vse, je ustvaril le neenakost brez primere.

Veliki misleci konca 19. in začetka 20. stoletja so nas že takrat opozarjali, da kapitalizem temelji na izkoriščanju delavskega razreda, kjer je peščica bogatih lastnikov proizvodnih sredstev v nasprotju z večino, ki ima prodati le svojo delovno silo. To ni zgodovina – to je naša realnost. Peščica globalnih elit si lasti skoraj polovico svetovnega bogastva, medtem ko večina živi v nenehni negotovosti. Prekarno delo, kratkotrajne zaposlitve in strah pred izgubo prihodka so postali nova normalnost. Mladi, ki so jim obljubljali, da bo izobrazba ključ do uspeha, zdaj tonejo v dolgovih in so prisiljeni v slabše pogoje kot generacije pred njimi.

Dolgo že vemo, da kapitalizem neizogibno vodi v monopolizacijo in poglabljanje neenakosti. To danes dokazujejo korporacije, ki obvladujejo trge, uničujejo konkurenco in narekujejo pogoje vsem – od proizvajalcev do potrošnikov. To ni najuspešnejši sistem – je le najbolj agresiven.

Ekosistemi na robu zloma

Obljubljali so nam, da bo trg poskrbel za vse, celo za okolje. Namesto tega pa smo dobili uničene gozdove, izčrpane naravne vire in podnebne spremembe, ki že povzročajo nepopravljivo škodo. Hitro industrializacijo in stalno rast produktivnosti spremlja brutalna izraba virov – od onesnaženih oceanov do izginjajočih vrst.

Obsedenost z rastjo je pustila trajne posledice na našem planetu. Opozorila o destruktivni naravi imperializma, ki v lovu za surovinami in trgi uničuje naravne vire, poslušamo že več kot stoletje, a ta danes odmevajo še glasneje. Imamo uničene gozdove, izčrpane vire in podnebne spremembe, ki že zdaj povzročajo nepopravljivo škodo.

Zeleno gospodarstvo? Le nova marketinška finta

Ko so posledice postale preveč očitne, so nam začeli prodajati nov produkt – “zeleno gospodarstvo”. A kako lahko sistem, ki temelji na neprestani rasti in izkoriščanju, kar naenkrat postane trajnosten? Zamenjali so logotipe, dodali nekaj “zelenih” etiket, a resnica ostaja enaka: potrošnja in dobiček sta še vedno na prvem mestu. V resnici pa je trajnost v kapitalizmu oksimoron. Sistem, ki temelji na nenehni rasti, ne more postati trajnosten, saj rast sama po sebi pomeni večjo porabo virov.

Čas je za odpoklic

Kapitalizem, kot ga poznamo, je lažno oglaševan produkt. Vse bolj se kaže, da ne more zagotoviti ne socialne pravičnosti ne trajnostne prihodnosti. Edina rešitev ni v tem, da izboljšamo obstoječi model, ampak da ga nadomestimo. Že dolgo vemo, da spremembe ne bodo prišle znotraj sistema, temveč s popolno preobrazbo družbenih odnosov.

Potrebujemo sistem, ki bo spodbujal trajnost, ne rasti za vsako ceno. Sistem, ki bo cenil kakovost, ne količino. In sistem, kjer blaginja ne bo privilegij peščice, temveč pravica vseh.

Edina rešitev: manj potrošnje, ne več

Vsakič, ko kupimo nov telefon, aparat ali kos oblačila, v ozadju poteka tih proces uničevanja. Ne vidimo rudnikov, kjer kopljejo redke kovine. Ne vidimo tovarn, kjer delavci za mizerno plačilo sestavljajo naše naprave. Ne vidimo odlagališč, kjer konča vse, kar “ne deluje več”. A to je cena našega načina življenja – in ta cena je previsoka.

Trajnost kot norma, ne kot izbira

Leta so nam govorili, da je trajnostna potrošnja stvar osebne izbire. Kupujte eko, reciklirajte, uporabljajte manj plastike. A individualna dejanja, čeprav pomembna, niso dovolj. Če želimo prihodnost, potrebujemo novo paradigmo. Trajnostna potrošnja mora postati zakonska norma, ne le priporočilo.

1. Zakonski konec načrtovane zastarelosti

V preteklosti so izdelki zdržali desetletja. Danes so oblikovani tako, da hitro propadejo – ne zaradi kakovosti, ampak zaradi dobička. Čas je, da države s strogimi zakoni prepovejo načrtovano zastarelost. Telefoni, ki jih ne moremo popraviti, pralni stroji, ki odpovedo po nekaj letih, in oblačila, ki komaj preživijo sezono, morajo postati stvar preteklosti.

2. Obdavčitev uničevanja, ne dela

Delavci plačujejo visoke davke, korporacije pa brezplačno izčrpavajo planet. Paradoks našega sistema je, da kaznujemo delo, ne pa uničevanja. Države morajo preusmeriti davčne obremenitve: obdavčiti je treba podjetja, ki uničujejo naravo, proizvajajo odpadke in ignorirajo trajnost. Če je podjetje cenejše, ker onesnažuje, pomeni, da ceno plačujemo mi vsi.

3. Krožno gospodarstvo kot standard

Krožno gospodarstvo ni le modna beseda – je edina realna pot naprej. Popravljivost, recikliranje in ponovna uporaba morajo postati pravilo, ne izjema. Pravica do popravila ne sme biti le fraza, ampak zakon. Potrošniki morajo imeti pravico, da svoje naprave popravijo, brez da so odvisni od proizvajalcev, ki to onemogočajo.

Kapitalizem ne deluje – in čas je, da to priznamo

Kapitalizem, sistem ki temelji na neskončni rasti, je pripeljal do točke, ko ne gre več za ideologijo, ampak za preživetje. Ni več zgolj vprašanje socialne pravičnosti, temveč vprašanje obstoja človeške civilizacije. Če ne bomo spremenili sistema, ga bo spremenila narava – in to na način, ki nam ne bo všeč.

Manj potrošnje ni nazadovanje – je edini način, da gremo naprej.

SLOGA – delujmo trajnostno, lokalno in globalno!

Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II  izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.

Prispevek Od očetovih kavbojk do sveta brez prihodnosti je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Suzana Samac je mladinska delavka in koordinatorica promocije ter projektov pri Zavodu Voluntariat. Kot prostovoljka z več kot 10-letnimi izkušnjami na različnih področjih je predana spodbujanju družbenih sprememb, vključevanju mladih in promociji etične komunikacije. Njeno delo združuje strast do mladinskega dela, mednarodnega sodelovanja, kariernega svetovanja, boju proti lažnim informacijam in podpore mladinskim iniciativam.

Prostovoljstvo v tujini ima močan potencial za pozitivne spremembe, a le, če je izvedeno na etičen in odgovoren način. Delo v sirotišnicah, čeprav pogosto motivirano z dobrimi nameni, lahko povzroči dolgotrajno škodo tistim, ki jih želimo podpreti – otrokom. To je resničnost, ki jo mnogi prostovoljci šele odkrivajo, zahvaljujoč ozaveščevalnim kampanjam organizacij, kot so UNICEF, Save the Children in Better Care Network.

Prostovoljstvo v tujini je pogosto predstavljeno kot plemenito dejanje, še posebej, ko gre za delo v sirotišnicah. Kljub dobrim namenom pa lahko tovrstne dejavnosti prinesejo več škode kot koristi – predvsem otrokom, ki so najbolj ranljivi.

Skrita resnica sirotišnic in prostovoljnega turizma

Kot prikazuje video The Problem with Volunteering in Orphanages ter poudarjajo zgoraj omenjene organizacije,  prostovoljstvo v sirotišnicah pogosto podpira škodljive prakse.

Številne sirotišnice so del dobičkonosne industrije, kjer otroke izrabljajo za pridobivanje donacij in privabljanje prostovoljcev. Po podatkih UNICEF-a več kot 80 % otrok v teh ustanovah ni sirot – večina ima vsaj enega živečega starša. Pogosto so v sirotišnicah zaradi revščine, ločeni od svojih družin kar pomeni, da bi bila podpora družinam boljša rešitev.

Ta oblika t.i. “prostovoljnega turizma” (angl. voluntourism) povečuje povpraševanje po sirotišnicah, spodbuja trgovino z otroki in dolgotrajno škoduje njihovemu razvoju. Otroci so pogosto odstranjeni iz svojih skupnosti, da bi zadovoljili “potrebe” prostovoljcev in turistov. Navežejo se na prostovoljce, ki kmalu odidejo, kar vodi v ponavljajoče se občutke zapuščenosti in negotovosti.

Kako prispevati k pravičnejšemu svetu?

Namesto dela v sirotišnicah, strokovnjaki priporočajo podporo družinam in skupnostim na način, ki dolgoročno krepi njihove zmogljivosti in ne podpira škodljivih praks. Ključ je v krepitvi sistemov, ki omogočajo otrokom varno odraščanje v družinskem okolju. Prostovoljstvo mora temeljiti na znanju, odgovornem delovanju in spoštovanju pravic otrok.

E-TICK: Orodje za etično prostovoljstvo

Pri Zavodu Voluntariat spodbujamo prostovoljce, da se izogibajo škodljivim praksam prostovoljnega turizma in se osredotočajo na podporo trajnostnim projektom. Pri tem igra pomembno vlogo globalno učenje, ki mlade uči razumevanja globalnih izzivov, odgovornega delovanja in spoštovanja lokalnih kultur. Zagovarjamo etično prostovoljstvo, ki temelji na spoštovanju pravic otrok in preprečevanju izkoriščanja. Tu nastopi pomembnost globalnega učenja, ki nas uči kritičnega razmišljanja, razumevanja globalnih povezav in vpliva naših dejanj. Spletni tečaj E-TICK in njegova platforma sta zasnovana kot orodji za izobraževanje mladih prostovoljcev o etični komunikaciji  in odgovornem delovanju v globalnem okolju.

E-TICK prostovoljcem omogoča, da:

• prepoznajo škodljive prakse in se jim izognejo,
• spoštljivo komunicirajo z različnimi kulturami,
• kritično ocenijo svoje motive za prostovoljstvo,
• gradijo odnose, ki temeljijo na etičnih načelih.

Skupaj za pravične rešitve

Prostovoljstvo bi moralo biti usmerjeno v podporo lokalnim organizacijam, ki razumejo potrebe svojih skupnosti in podpirajo dolgoročne rešitve. Zavod Voluntariat si prizadeva za ustvarjanje sprememb s poudarkom na izobraževanju, etičnem pristopu in ne na lastnem občutku zadovoljstva.  Orodja, kot je E-TICK, so ključnega pomena za izobraževanje prostovoljcev o njihovem vplivu in odgovornosti. Skupaj lahko gradimo pravičnejši svet, kjer prostovoljstvo resnično podpira tiste, ki to potrebujejo. Smo proti kakršnikoli obliki prostovoljskega turizma. Pozivamo vse, ki razmišljajo o prostovoljstvu v tujini, da se informirajo in odločajo odgovorno. Skupaj lahko dosežemo spremembe – s spoštovanjem, znanjem in etičnim pristopom.

SLOGA – delujmo trajnostno, lokalno in globalno!

Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II  izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.

Prispevek Zakaj prostovoljstvo v sirotišnicah škoduje otrokom in kako lahko prispevamo k etičnemu prostovoljstvu? je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Žiga Novak je mlad projektni vodja in komunikator z bogatimi izkušnjami v nevladnem sektorju. Sodeloval je pri promociji in izvedbi družbeno odgovornih projektov ter pri organizaciji dogodkov za mlade in odrasle. Kot bodoči magister marketinga združuje analitično razmišljanje z ustvarjalnostjo pri iskanju učinkovitih rešitev. Aktiven prostovoljec in zagovornik vključevanja različnih skupin, vedno išče nove priložnosti za povezovanje in spodbujanje pozitivnih sprememb v skupnosti. Žiga je tudi ljubitelj medkulturnega dialoga, ki verjame, da komunikacija lahko spreminja svet.

Deveti cilj trajnostnega razvoja (SDG 9) je posvečen izgradnji odporne infrastrukture, spodbujanju vključujoče in trajnostne industrializacije ter podpiranju inovacij. Ta cilj prepoznava ključno vlogo, ki jo ima infrastruktura pri gospodarskem razvoju, zmanjševanju neenakosti in spodbujanju trajnosti. Poudarja potrebo po povezanih in dostopnih prometnih omrežjih, ki povezujejo ljudi in regije, ter spodbuja čiste tehnologije in zelene rešitve. SDG 9 nas poziva k ustvarjanju inovativnih rešitev, ki ne le izboljšujejo kakovost življenja, temveč tudi varujejo okolje za prihodnje generacije.

Železnice so popoln primer, kako lahko trajnostna infrastruktura prispeva k doseganju teh ciljev. Zmanjšujejo emisije, povečujejo povezanost in omogočajo dostopno mobilnost za vse. Uresničevanje SDG 9 prek razvoja železniškega sistema ni le korak naprej za prometno infrastrukturo – je naložba v bolj trajnostno in pravično prihodnost za vse.

Železnice – svoboda v potovanju

Že od otroštva so me vlaki navduševali. Opazoval sem dolge kompozicije vagonov, kako se premikajo po tirih in si predstavljal, kam vse bi me lahko popeljali. Z leti sem začel ceniti, da je potovanje z vlakom nekaj več kot zgolj prevoz – je doživetje. Prav ta občutek svobode, ki ga vlaki omogočajo je tisto, kar me vedno znova pritegne.

Ko potujem z vlakom, nimam skrbi glede prtljage – vzamem lahko toliko, kolikor zmorem nesti. Med vožnjo imam čas zase. Lahko preberem knjigo, dokončam delo, razmišljam ali preprosto uživam v pogledu na pokrajino, ki drsi mimo oken. Vlaki mi omogočajo, da se sprostim, uživam v trenutku ali izkoristim čas produktivno. To je nekaj, kar mi vožnja z avtomobilom nikoli ne omogoča, še posebej ne, ko sedim za volanom in sem osredotočen na cesto.

Prav nasprotno, ko se znajdem v prometnem zastoju, me prevzame frustracija. Čas beži, jaz pa sedim v avtomobilu, obdan z drugimi vozili, brez možnosti, da bi karkoli koristnega počel. Najbolj obremenjujoči so zastoji v mestih, a jim tesno sledijo čakanja na mejnih prehodih, ki upočasnjujejo pretok ljudi in povezovanje med državami. Takšni trenutki me spomnijo, kako razdrobljena je lahko Evropa, ki bi morala biti prostor povezanosti in odprtosti.

Na vlaku teh težav preprosto ni. Tudi če se zgodi zamuda vem, da nisem odgovoren za težko vozilo in prometno varnost. Ta čas lahko uporabim za branje, delo ali počitek. Lahko se mirno sprehodim po vlaku, si pretegnem noge ali grem na stranišče. Lahko klepetam s sopotniki in stkem nova znanstva. Prav ta brezskrbnost in multikulturnost je tisto, kar me vedno znova navduši nad potovanjem z vlakom.

Zaradi teh izkušenj sem popolnoma prepričan, da so vlaki neprecenljiv del trajnostne prihodnosti. Z njimi ne samo potujemo, ampak ustvarjamo bolj povezan svet, kjer čas ni naš sovražnik, temveč priložnost za rast in užitek.

Železnice: Steber trajnostne prihodnosti Slovenije

Slovenija je na pomembni prelomnici, ko gre za razvoj železniške infrastrukture. Ta je bila v preteklosti simbol napredka in gospodarskega razvoja, danes pa nujno potrebuje temeljito prenovo, da bi lahko znova postala gonilna sila trajnostnega razvoja. Deveti cilj trajnostnega razvoja (SDG) nas zavezuje k izgradnji odporne infrastrukture, spodbujanju vključujoče industrializacije in podpiranju inovacij. Prav železnice imajo ključno vlogo pri uresničevanju teh ciljev, saj omogočajo bolj trajnostno mobilnost, zmanjšujejo prometne zastoje, spodbujajo gospodarsko rast in prispevajo k varovanju okolja.

Železniški promet je energetsko najučinkovitejša oblika prevoza, ki bistveno manj obremenjuje okolje kot cestni promet, tudi če ga primerjamo z električnimi vozili. En tovorni vlak lahko nadomesti več deset tovornjakov, kar drastično zmanjša emisije toplogrednih plinov in prispeva k zmanjšanju podnebnih sprememb. Prav tako lahko en potniški vlak razbremeni ceste številnih osebnih vozil, kar vodi v tekoč promet in manj prometnih zastojev. Vse to pa vodi k zmanjšanju onesnaženje z mikro in nanodelci ter zmanjšuje hrup v naseljih, kar neposredno vpliva na boljšo kakovost življenja in zdravje prebivalcev, še posebej v urbanih središčih.

Prenova železniške infrastrukture je priložnost za izboljšanje tovornega prometa. Trenutno velik delež tovora potuje po slovenskih cestah, kar ustvarja prometne zastoje, obrabo infrastrukture in povečuje onesnaženje. Prenovljene in nadgrajene železnice bi, oziroma bodo, omogočile industriji, da ponovno izkoristi obstoječe industrijske tire za prevoz blaga, kar zmanjša potrebo po cestnem tovornem prometu. Elektrificirane in sodobno zasnovane tovorne proge, skladne z evropskimi standardi, omogočajo hitrejši in zanesljivejši prevoz tovora na dolge razdalje. S preusmeritvijo tovora na železnice se sprostijo ceste za osebna vozila in lokalni promet, kar zmanjšuje prometno obremenitev ter stroške vzdrževanja cestne infrastrukture.

Elektrifikacija železniškega omrežja je ključni korak pri posodobitvi slovenskih železnic. Prehod na evropske standarde elektrifikacije zagotavlja nemoteno povezovanje z železnicami sosednjih držav, kar povečuje konkurenčnost Slovenije kot tranzitne države in odpira nove gospodarske priložnosti. Elektrifikacija zmanjšuje operativne stroške, saj standardizacija odpravi potrebo po menjavi lokomotiv na mejah in izboljša pretočnost blaga in potnikov. Hkrati omogoča trajnostno uporabo obnovljivih virov energije, kar dodatno prispeva k zmanjšanju ogljičnega odtisa železniškega sistema.

Prenovljene železnice morajo biti zasnovane tako, da so dostopne vsem, ne glede na telesne sposobnosti ali kraj bivanja. Multimodalna vozlišča, ki povezujejo železnico z avtobusnimi progami, kolesarskimi potmi in drugimi oblikami prevoza, omogočajo brezhiben prehod med različnimi načini mobilnosti. To je še posebej pomembno za oddaljene regije, ki so pogosto slabše prometno povezane. Dostopnost za gibalno ovirane osebe ter redni, taktni in zanesljivi vozni redi bodo naredili železnice privlačne za širšo javnost, kar je ključno za prehod k trajnostni mobilnosti.

Železnica bo v trajnostni prihodnosti Slovenije igrala ključno vlogo. Razvoj sodobnih in povezanih železniških sistemov ne bo le razbremenil cestnega prometa, temveč bo tudi spodbudil gospodarski in socialni razvoj lokalnih skupnosti, saj bo izboljšana infrastruktura mesta in vasi naredila bolj privlačne za življenje in delo.

Železnice ponujajo Sloveniji edinstveno priložnost, da z odločnimi ukrepi postane vodilni primer trajnostne mobilnosti v regiji. Cilji trajnostnega razvoja so naš smerokaz k boljši prihodnosti, njihova uresničitev pa zahteva jasne vizije, politično voljo in odločno akcijo. Prenova železniške infrastrukture ni zgolj potreba – je naložba v trajnostno, čisto in povezano prihodnost za vse. Zdaj je čas, da Slovenija ujame zadnji vlak in stopi na pravi tir!

❦ ❦ ❦❦ ❦ ❦

SLOGA – delujmo trajnostno, lokalno in globalno!

Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II  izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.

Prispevek Odporna infrastruktura za pravično in trajnostno prihodnost je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Patricija Virtič je mednarodno priznana strokovnjakinja s področij globalnega učenja in komuniciranja humanitarnih ter razvojnih organizacij. Je dolgoletna strokovna svetovalka in prostovoljka Humanitarnega društva ADRA Slovenija, ki aktivno pristopa k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja.

Globalno učenje v Evropi je v zadnjih desetletjih postalo ključno orodje za spodbujanje aktivnega državljanstva, trajnostnega razvoja in človekovih pravic. Program DEAR kot vodilna pobuda Evropske unije omogoča financiranje teh aktivnosti, a se sooča s pomembnimi izzivi.  Ob trenutnih razmera bi morala Evropa vlagati in ne zmanjševati sredstev za spodbujanje izobraževalnih programov o globalni pravičnosti, človekovih pravicah, trajnostnem razvoju in demokratični udeležbi svojih državljanov.

Zakaj je globalno učenje pomembno za Evropo?

Globalno učenje gradi mostove med kulturami, regijami in generacijami. Pripravlja evropske državljane, da se soočijo s kompleksnimi globalnimi vprašanji, kot so podnebne spremembe, migracije, neenakosti in dezinformacije. Kot poudarja Dublinska deklaracija o globalnem učenju do leta 2050, pri kateri smo aktivno sodelovali tudi Slovenci, globalno učenje spodbuja razumevanje, empatijo in odgovornost do globalne skupnosti​​.

Globalno učenje je odgovor na opazno pomanjkanje solidarnosti v Evropi med mladimi in starimi, mesti ter podeželjem, severom in jugom, saj ljudem omogoča, da razvijejo empatijo, občutek pripadnosti svetovni skupnosti ter odgovornost do drugih ljudi in okolja v svojem kraju in zunaj njega. Vse to je v skladu z vrednotami EU, zapisanimi v drugem členu Lizbonske pogodbe in Listini Evropske unije o temeljnih pravicah.

Program DEAR kot temelj razvojne politike doma in v Evropi

V opisu na uradni spletni strani je navedeno, da program DEAR EU financira projekte, »ki vključujejo ljudi v Evropi v svetovne teme družbenega, gospodarskega in okoljskega razvoja ter sodelovanja. Podpira organizacije civilne družbe in lokalne oblasti pri spodbujanju globalne pravičnosti, človekovih pravic, trajnostnega razvoja in demokratične participacije. Opolnomoča ljudi, še posebej mlade, da ukrepajo.«

Sodelovanje programa DEAR z organizacijami civilne družbe in lokalnimi oblastmi za spodbujanje globalne pravičnosti, človekovih pravic, trajnostnega razvoja in demokratične udeležbe podpira projekte, ki vključujejo predvsem mlade Evropejce, in je ključnega pomena.

Program DEAR je temelj razvojne politike doma in v Evropi. Je naložba v mirno in trajnostno evropsko prihodnost.

Slovenske nevladne organizacije, regionalne razvojne agencije in občine so redno vključene v različne projekte, ki so financirani iz tega programa. Do sedaj smo sodelovali v 21 projektih, trenutno pa smo del šestih projektov.

Rezanje proračuna programa DEAR

Kljub izjemnemu vplivu DEAR (ang. Development Education and Awareness Raising) so nedavne spremembe sprožile zaskrbljenost med nevladnimi organizacijami. Izbori projektov zadnjih petih let ogrožajo finančno stabilnost in dostopnost programa za manjše ter srednje velike organizacije. Projekti velikih razsežnosti, tako imenovani večmilijonski megaprojekti, so postali prevladujoči, kar je omejilo vključevanje manjših organizacij in partnerjev iz novih držav članic EU, ki se na te razpise ne morejo prijaviti že zaradi tehničnih omejitev.

EU proračun za 2025 je sprejet, zato nas še bolj skrbijo nedavni rezi programa DEAR v okviru večletnega finančnega okvira EU (2028-2034). Pravzaprav bi se moralo vprašanje v naslovu spraševati, ali je konec globalnega učenja za Evropsko unijo? Številni, ki na tem področju delujemo že desetletja, zagotovo ne bomo kar opustili tega pomembnega področja, je pa prihodnost globalnega učenja na evropski ravni odvisna od trajnostnih finančnih rešitev, boljše dostopnosti in prilagodljivosti.

Študija CONCORD: Ali nam je dovolj mar za vključevanje državljanov?

Podobno zaskrbljenost so pokazali tudi rezultati novembra objavljene kvalitativne študije o financiranju globalnega učenja v Evropi, ki jo je izvedlo Evropsko združenje za pomoč in razvoj CONCORD. Študija obravnava razvoj financiranja globalnega učenja, vpliv pandemije COVID-19 in ruske vojne v Ukrajini ter izzive, s katerimi se soočajo nevladne organizacije pri dostopu do in ohranjanju financiranja. Priporočila študije vključujejo izboljšanje dostopnosti programa DEAR, poenostavitev postopkov, zagotovitev predvidljivega in trajnostnega financiranja, dopolnjevanje nacionalnih shem financiranja in vključevanje globalnega učenja v druge evropske programe financiranja.

​​Evropska unija gluha za besede držav članic?

Rezi programa DEAR prihajajo v času, ko se zdi, da tudi države vse bolj poudarjajo pomen globalnega učenja v današnjem visoko kompleksnem svetu. Belgija je predsedovala Svetu Evropske unije v prvi polovici letošnjega leta. Belgijsko predsedstvo je izkoristilo predstavitev novega strateškega nacionalnega dokumenta o globalnem učenju, da bi ponovno poudarilo pomen vzvodov, ki jih je treba uporabiti na evropski ravni, da bi pospešili ta program za zaščito človekovih pravic, okolja in zmanjšanje neenakosti v svetu. Belgija pripisuje velik pomen izobraževanju in mednarodnemu sodelovanju. V tem kontekstu je pomembno tudi globalno učenje, saj je na stičišču obeh področij. Prav tako je neposredno povezano s skladnostjo politik na področju razvoja, kulture, mladine in vseživljenjskega učenja. Belgijski minister je ob tem povedal, da nam globalno učenje omogoča, da na svet gledamo z drugačne perspektive. »Omogoča nam, da se vživimo v situacije in ljudi, ki prihajajo iz zelo različnih okolij ali okolij ali ki jih ne razumemo v celoti. In to je potrebno. Navsezadnje današnji veliki izzivi presegajo naše meje: podnebna kriza, človekove pravice, ki so pod pritiskom, grožnja vojne in nasilja, neenakost, migracije…. Zdaj, ko se na družbenih omrežjih širijo lažne novice, skrajneži pa želijo razdvajati in spodkopavati solidarnost med ljudmi, je še toliko bolj pomembno, da imajo državljani – in zlasti mladi – dostop do znanja in informacij, ki jim omogočajo, da razvijejo odprt um, kritičen pogled IN poti za rešitve v okviru mednarodne solidarnosti.«

Drugo polovico leta je Svetu EU predsedovala Madžarska. Konec novembra je v sklopu aktivnosti ob predsedovanju v Budimpešti potekala mednarodna konferenca Oblikovanje jutrišnjega dne z globalnim učenjem

Globalno učenje ni projekt

Globalnemu učenju sem posvetila več tretjino svojega življenja. Zame to ni le strokovno področje, temveč način življenja, razmišljanja in delovanja.

Evropska unija ima pomembno vlogo pri oblikovanju prihodnosti globalnega učenja. Program DEAR bi moral ostati temeljni kamen teh prizadevanj. Potreben je strateški premik k večji dostopnosti, trajnosti in vključevanju. S tem se ne bo zgolj zagotovila stabilnost programa, temveč tudi trajnostni vpliv na oblikovanje bolj povezanih in ozaveščenih družb.

V teh negotovih časih, ko se svet sooča z izzivi, ki presegajo posamezne narode in interese, je globalno učenje ključno orodje za krepitev človečnosti in skupnega delovanja. Kljub trenutnim oviram ne smemo odnehati. Čeprav nas skrbi za prihodnost financiranja in politične podpore, nas prav ta skrb povezuje v odločnosti, da nadaljujemo. Globalno učenje ni zgolj projekt, temveč vlaganje v prihodnost Evrope – prihodnost, kjer globalni izzivi postanejo skupna odgovornost vseh.

SLOGA – delujmo trajnostno, lokalno in globalno!

Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II  izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.

Prispevek Konec globalnega učenja v Evropi? je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.

Damir Žerak je posameznik, ki je z globokim razumevanjem in zavzetostjo postavil visoke standarde na področju trajnostnega razvoja, mednarodne sodelavanja in inovativnega projektnega managementa. Diplomiral je na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, kjer je pridobil univerzitetno izobrazbo v uporabnih družbenih študijah in je trenutno na poti do dokončanja specializacije v medkulturnem managementu. Damirjeva kariera je obsežna in raznolika; od vodenja razvojnega centra v Ptuju, kjer je spodbujal podjetništvo med mladimi, do vodenja projektov v Zavodu medgeneracijske vzajemnosti, kjer je bil ključen pri izvajanju trajnostnih projektov na globalni ravni.

Praznični čas je čas veselja, povezanosti in obdarovanja. Tradicija obdarovanja je globoko zakoreninjena v naši kulturi in nas povezuje z našimi najbližjimi. A sčasoma se je to obdarovanje v marsikateri družini spremenilo v breme – tako finančno kot okoljsko. Vse pogosteje se soočamo s problemom hiperpotrošništva, ki nas ne obremenjuje le osebno, temveč ima tudi ogromne posledice za okolje in skupnost. Praznični čas tako postaja simbol prekomerne porabe in nepotrebnega trošenja naravnih virov.

A kaj, če bi letos storili drugače? Kaj, če bi trajnost postavili v središče naših praznikov? Oglejmo si, zakaj je trajnostno potrošništvo ključnega pomena in kako lahko že z majhnimi spremembami naredimo veliko razliko.

Hiperpotrošništvo: Skriti stroški našega prazničnega veselja

Praznični čas je najbolj kritično obdobje hiperpotrošništva. Vsako leto se globalna poraba v tem času strmo poveča. Zavedamo se, da so darila, okraski in nova oblačila del prazničnega vzdušja, a redko se vprašamo, kakšen vpliv ima vse to na okolje in družbo.

Okoljski vplivi

• Povečanje odpadkov: Vsako leto po praznikih ogromna količina embalaže, papirja za zavijanje, plastičnih okraskov in neuporabnih daril konča na odlagališčih. Številni materiali, kot so plastika in bleščeči papir, se ne razgradijo desetletja, kar dodatno obremenjuje naše okolje.
• Izčrpavanje naravnih virov: Izdelava izdelkov, ki jih kupujemo za praznike, vključuje uporabo ogromnih količin surovin in energije. Večina izdelkov je narejenih iz neobnovljivih virov, kar vodi do trajne degradacije okolja.
• Transportni vpliv: Veliko izdelkov, ki jih kupujemo, prihaja iz oddaljenih delov sveta, kar pomeni dodatno obremenitev okolja zaradi prevoza. Letalski in ladijski transport sta med največjimi povzročitelji toplogrednih plinov.

Družbeni vplivi

• Izkoriščanje delovne sile: Poceni izdelki, ki jih pogosto kupujemo, so pogosto rezultat dela v slabih pogojih. Delavci, predvsem v manj razvitih državah, delajo za minimalno plačilo, brez osnovnih delavskih pravic.
• Pritisk na lokalno gospodarstvo: Globalna potrošnja pogosto škoduje lokalnim proizvajalcem in obrtnikom. Cene uvoženih izdelkov so običajno nižje od cen izdelkov lokalnih ponudnikov, kar zmanjšuje podporo lokalnemu gospodarstvu.

Zakaj je zdaj čas za spremembo?

Čeprav je zavedanje o vplivih potrošništva v porastu, so prazniki še vedno obdobje, ko so naši potrošniški vzorci najslabši. A to je tudi priložnost. Čeprav prazniki prinašajo izzive, predstavljajo tudi idealen čas za spremembo naših navad.

Raziskave kažejo, da so potrošniki vedno bolj dovzetni za trajnostne prakse. Vedno več ljudi si želi bolj premišljenega pristopa k potrošnji, a pogosto ne vedo, kje začeti. Prav zato je nujno, da trajnostno potrošnjo približamo širši javnosti in jo predstavimo kot preprosto, dostopno in učinkovito rešitev.

Kako lahko prispevamo k trajnostnemu potrošništvu?

S spremembo nekaj vsakodnevnih navad lahko storimo ogromno za okolje in družbo. Tukaj je nekaj praktičnih korakov:

1. Kupujmo rabljena oblačila in izdelke

Rabljena oblačila in izdelki ne pomenijo le cenovno ugodne izbire, temveč tudi zmanjšanje povpraševanja po novih izdelkih. Lokalne trgovine z rabljeno robo, kot je Center ponovne uporabe, ponujajo kakovostne izdelke z zgodovino. Z izbiro rabljenega podpiramo krožno gospodarstvo in zmanjšujemo količino odpadkov.

2. Izdelujmo darila sami

Ročno izdelana darila imajo poseben čar. Lahko izdelamo osebne predmete, kot so unikatni okraski, naravna mila ali doma pečeno pecivo. Poleg tega, da so taka darila prijazna do okolja, izražajo tudi naš trud in ljubezen.

3. Podprimo lokalne proizvajalce

Nakupovanje pri lokalnih obrtnikih in proizvajalcih spodbuja lokalno gospodarstvo in zmanjšuje transportne vplive. Hkrati so lokalni izdelki pogosto izdelani bolj etično in trajnostno.

4. Premišljeno zavijanje daril

Uporabimo reciklirane materiale, kot so časopisni papir, tekstil ali stare škatle. Poleg tega lahko trakove in dekoracije večkrat uporabimo, kar še dodatno zmanjša odpadke.

5. Osredotočimo se na izkušnje, ne na stvari

Namesto materialnih daril podarimo izkušnje, kot so kuponi za masažo, kuharski tečaj ali obisk gledališča. Takšna darila ne ustvarjajo odpadkov in pogosto prinašajo večje zadovoljstvo.

Trajnostne prakse v Sloveniji: Lokalni primeri dobre prakse

Slovenija se lahko pohvali z več pobudami, ki spodbujajo trajnostno potrošnjo. Center ponovne uporabe je eden izmed svetlih primerov, kjer spodbujajo recikliranje, ponovno uporabo in ustvarjalno rabo starih izdelkov. Takšni centri ne le zmanjšujejo odpadke, temveč tudi ustvarjajo delovna mesta in podpirajo lokalne skupnosti.

Poleg tega je vedno več tržnic in dogodkov, namenjenih izmenjavi rabljenih oblačil, knjig in drugih predmetov. Takšne pobude dokazujejo, da lahko s sodelovanjem ustvarimo pozitiven vpliv na okolje in družbo.

Zavestno obdarovanje za trajnostno prihodnost

Prazniki so čas povezovanja in veselja. Naj letos postanejo tudi čas trajnostnih odločitev. Vsak izmed nas ima moč, da prispeva k boljši prihodnosti. S spremembo naših navad – od izbire daril do načina, kako jih zavijemo – lahko skupaj ustvarimo pozitivne spremembe za naš planet in prihodnje generacije.

Letos razmislimo bolj trajnostno. Izberimo darila, ki bodo osrečila tako naše najbližje kot naš planet.

SLOGA – delujmo trajnostno, lokalno in globalno!

Projekt Trajnostno. Lokalno. Globalno. II  izvaja SLOGA, platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč. Sofinancira ju Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Vsebina ne predstavlja stališč Vlade Republike Slovenije.

Prispevek Ali darila in obdarovanje uničujejo naša življenja in planet? je bil prvič objavljen na strani Platforma SLOGA.