Letošnji Slovenski razvojni dnevi združujejo večje število dogodkov, osredotočenih na podnebne spremembe in z njimi povezane izzive. Organizatorja, ministrstvi za zunanje zadeve ter okolje in prostor, sta si postavili vprašanje, kako lahko z naslavljanjem podnebnih sprememb v okviru mednarodnega razvojnega sodelovanja prispevamo k sposobnosti manj razvitih držav za doseganje ciljev podnebne politike in prilagajanja podnebnim spremembam, s ciljem zmanjševanja neenakosti na globalni ravni. Razvojni dnevi se bodo zaključili v petek, 29.11.2019, z delavnico za oblikovanje smernic za vključevanje varovanja okolja kot presečne teme mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči (MRSHP).


Osrednji dogodek je vključeval nagovore dr. Mira Cerarja, Simona Zajca in Albina Keuca. “Z novimi političnimi in zakonodajnimi usmeritvami in pogojem, da noben projekt ali program mednarodnega razvojnega sodelovanja Slovenije ne sme spodbujati povečane rabe fosilnih goriv, Slovenija konkretno prispeva k realizaciji zavez Pariškega podnebnega sporazuma v tretjih državah”, je v svojem otvoritvenem nastopu poudaril minister za zunanje zadeve dr. Miro Cerar. Več o nagovoru ministra Cerarja tukaj.

Minister Zajc je poudaril, “da podnebne spremembe ne poznajo meja, zato jih moramo naslavljati z mednarodnim sodelovanjem. Ob tem je poudaril, da ni pravično, da države v razvoju plačujejo večji davek podnebnih sprememb kot razvite. Še posebej zato, ker so v zgodovini in še sedaj večinoma prispevajo k izpustom toplogrednih plinov manj od razvitih.” Dodal je še, da mora biti prehod na brezogljično družbo socialno pravičen, ne le med generacijami, temveč mora naslavljati tudi države v razvoju, daj bodo prav te prve občutile posledice podnebnih sprememb. In prav tu se morajo razvite države, in s tem tudi Slovenija, izkazati ne le z besedami, temveč tudi z dejanji. Več o nagovoru ministra Zajca na tej povezavi.

Albin Keuc, Platforma nevladnih organizacij za razvoj, globalno učenje in humanitarno pomoč SLOGA, je poudaril predvsem potrebo po odločitvah, če želimo doseči več. Pozdravil je sodelovanje med ministrstvoma, ki se zavedata pomen preseganja sektorskih omejitev in nujnost sodelovanja med sektorji. Sam pa je izpostavil tri ključne odločitve, ki jih bo Vlada Republike Slovenija morala sprejeti v prihodnosti – tudi in predvsem zaradi verodostojnosti.

“Prva odločitev je zelo pomembna, tudi zato, ker njena neizpolnitev krepko in vsem na očeh najeda verodostojnost slovenske politike: potrebujemo jasno odločitev, da bomo izpolnili svojo zavezo, da bomo do leta 2030 za mednarodno razvojno sodelovanje oziroma uradno razvojno pomoč namenili 0,33 % bruto nacionalnega dohodka. Po uradnih scenarijih rasti nacionalnega dohodka to pomeni porast s sedanjih 70 milijonov EUR na ca. 240 milijonov EUR na leto za uradno razvojno pomoč. Novi proračun za leti 2020 in 2021 ne kaže na to, da se bo slovenski prispevek h globalni solidarnosti povečal skladno z dano zavezo. Vendar gre za pomembno strateško odločitev o prihodnji teži Slovenije v svetu. Meseca marca sem na tem mestu govoril, da smo brez te odločitve kot država obsojeni na »stagnacijo« oz. »ohranjanje obstoječega«, danes bi dodal še nadaljnje izgubljanje verodostojnosti in teže ne samo v evropskem okviru, marveč že tudi v regionalnem.

Druga odločitev je o izboljšanju skladnosti politik za razvoj – glede na uradne ocene vladnega Urada za makroekonomske analize in razvoj, upoštevajoč lokalne rituale kozmetične govorice, je iz letošnjega Poročila o razvoju, s katerim spremljajo razvoj (ali bolje: primerjalno nazadovanje) že od druge polovice devetdesetih naprej, razvidno, da imamo veliko možnosti za izboljšanje učinkovitosti in uspešnosti delovanja vladnih institucij.

Tretja odločitev je o tem, kako bomo dosegli in presegli cilje trajnostnega razvoja iz Agende za trajnostni razvoj do leta 2030. Prepričan sem, da je v procesu oblikovanja poročila o izvajanju Agende 2030, ki ga bomo kot država pred svetom predstavili julija 2020, ogromno priložnosti za dogovor o tem, kako izrabiti lastne omejene finančne in človeške vire, če se že radi pohvalimo, da smo bogati z vodami ali po biotski pestrosti. V času podnebnih sprememb brez ukrepanja se lahko ta samohvala zelo hitro obrne nam v škodo.”

Razprava o sodelovanju se je nadaljevala z dvema panelnima razpravama, ki sta naslovili vprašanje podnebne pravičnosti in krožnega gospodarstva za izpolnjevanje ciljev mednarodnega razvojnega sodelovanja.

V prvi panelni razpravi so Lučka Kajfež Bogataj, Andrej Krajnc in Primož Turnšek poudarili pomen ukrepanja zdaj – četudi so podnebne spremembe že nepovratne moramo kot civilizacija narediti vse kar je v naših močeh, da zmanjšamo izpuste toplogrednih plinov in izvedemo ukrepe blažitve posledic,ki so že  tukaj.

V panelni razpravi o pomenu krožnega gospodarstva je bil poudarek na krepitvi tega koncepta predvsem na Zahodnem Balkanu, ki je ena od prioritetnih geografskih področij slovenskega razvojne politike. Pestra panelna razprava je predvsem izpostavili pomen krepitve mehanizmov krožnega gospodarstva v regiji. Slovenija kot donatorica ima pri tem zelo pomembno vlogo. Razvila se je razprava, v kateri so bili izpostavljeni že obstoječi mehanizmi, ki lahko na področju voda veliko prispevajo – Mednarodna komisija za Savski bazen ter Center za sušo v jugovzhodni Evropi že zagotavljata okvir za usmerjanje prihodnjega razvojnega sodelovanja v tej, za Slovenijo prioritetnem območju.

V torek smo si lahko ogledali dokumentarni film o nacionalnem parku Virunga v Demokratični republiki Kongo. Film je prispevek k streznitvi o tem,kako zagotavljanje naravnih virov za blaginjo razvitega sveta brez nadzora nad delovanjem korporacij povzorča neizmerno trplejnje v državah, ki imajo le to nesrečo, da so bogate z njimi ter predane na milost in nemilost pohlepu, ki ga s svojim tihim pristajanjem nanj podpiramo vsi.

Vir fotografije: gov.si

Translate »